V ozadju je bilo moč opazovati Dražgoško goro. Pod Dražgoško goro je bilo moč opaziti hiše, ki tvorijo vas Dražgoše.
Cesta proti Dražgošam se je vila ob potoku Češnjica. Korak za korakom sva se vse bolj približevala dokaj stmemu pobočju. Tik pred vzponom sva šla mimo smučišča Rudno, na katerem je bilo nekaj umetnega snega, da je bilo omogočeno smučanje.
Ko sva prišla do vasi Rudno, pa se je pričel strm vzpon proti Dražgošam. Asfaltna cesta gre cik-cak proti vasi, vendar s tem se podaljša tudi dolžina poti. Ker je bila zima, sva si lahko privoščila pot kar naravnost navzgor po strmem pobočju.
Prispela sva do partizanskega spomenika pod vasjo Dražgoše. Gre za objekt, ki ima obliko umentiške stavbe, odprte iz vseh 4 strani, vendar estetskimi stebri in kipi na partizansko tematiko v notranjosti. Nekoliko stran od te stavbe, pa je tudi mozaik, ki govori o terorju Nemcev nad vasjo Dražgoše v 2. svetovni vojni. Asfaltna pot, ki sva si ji izognila do tega trenutka, naju je pripeljala v vas Dražgoše.
Na vhodu v vas sva srečala domačina, ki sta na voz nakladala opaž, ki sta ga nameravala odpeljati na skobljanje in rezkanje. Usmerila sta naju tudi proti Jelenščicami, ki so del Dražgoš.
Ko sva prišla še višje proti Dražgoški gori, sva stopila na prvi novo zapadli sneg, ki je padel pred nekaj dnevi. Kmalu zatem sva tudi zapustila asfaltno pot in zavila proti Dražgoški gori, kjer sva lahko opazila tudi prve plavo rumene označbe Poti kurirjev in vezistov. Lepo so izstopale iz bele snežen podlage. V gozdu naju je pričakala zimska idila: 5 cm novo zapadlega snega in smreke posute s snegom. Sneg naju ni oviral pri hoji.
Kmalu sva prispela na vrh, kjer so naju označbe usmerile proti planini Kališnik. V snegu sva lahko opazila odtise živali, ki so ravno tako hodile po stezi proti planini. Čez nekaj časa sva lahko pred sabo zagledala pastirsko kočo. Že od daleč se je videlo, da v tej koči nihče več ne biva daljši čas. Čeprav sva na oknih hiše opazila novoletne okraske. Pred hišo sva lahko opazila tudi vodnjak, katerega železje sneg ni uspel povsem prekriti.
Pot sva nadaljevala po planoti Jelovice. Hodila sva po širših in ožjih poteh, ki so bile na nekaterih mestih zvožene od avtomobilov. Markacije so naju vodile proti Partizanskemu domu na Vodiški planini. Na tej poti sva poleg številnih visokoraslih smrek, ki so se vzdigovale proti plavemu nebu lahko opazila še: brunarico, sredi gozda med smrekami, manjši zamrznjeni bajer, partizanski spomenik in obsežno skladovnico drv.
Preden sva prišla do Partizanskega doma, sva srečala starejšega visokoraslega moža, ki se je s strumnimi koraki odpravljal proti Dražgošam. V pogovoru z njim sva izvedela, da dnevno prehodi številne kilometre po bližnjem in daljnem hribovju, ki je v teh krajih na razpolago. Celo k maši na Brezje se iz Krope odpravi peš. Pokazal nama je tudi kraško jamo, ki sega kar globoko v zemljo. Povedal nama je, da je obiskal že njeno notranjost z jamarji. V notranjosti so videli tudi kapnike. To jamo mu je pred 50 leti pokazal oče, ko sta pripravljala drva za zimo. Potem pa je zbiral konce vrvi, da bi splezal notri, čeprav je priznal, da z njegovimi vrvmi ne bi nikoli uspel priti noter, kar je spoznal kasneje, ko se je resnično spustil v jamo.
Nekaj sto metrov pred domom, se je potrebno spustiti po krajšem stmem bregu, kjer je treba nekaj metrov hoditi tudi po strugi potoka. Kako spolzek je ta teren, sem opazil na lastni koži, ko sem se v hipu znašel na trdih in izbočenih skalah. Na srečo sem dobil le manjše odrgnine po komolcih. Vstopila sva v Partizanski dom na Vodiški planini, kjer sva bila postrežena s strani prijaznega komunikativnega gostilničarja in njegove žene. Kasneje sva spoznala, da pripravljajo tudi kakovostno hrano. Na televizijskem zaslonu pa sva si lahko ogledala tudi veleslalom za svetovni pokal iz Lienza. Tina Maze je naskakovala zmago, vendar se je morala na koncu zadovoljiti z 8. mestom.
