Miha je rojen Ljubljančan, zato sem mu samo sledil na poti proti vznožju Rašice oziroma proti Ježici. Najprej sva šla v podhod železniške postaje v Ljubljani. Ko sva prišla iz podhoda, sva zavila v Navje, ki je ljubljanski spominski park. Spoznal sem, da so tu pokopani nekateri slovenski pesniki, nekdanji ugledni meščani Ljubljane ipd.
Potem sva prišla mimo Gospodarskega razstavišča do Titove ceste in po njen vse do Save na območju Ježice.
Tu sva pa bila že ob vznožju Rašice. Najprej naju je pot vodila po cesti za Gameljne.
Kmalu je pot Kurirjev in vezistov zavila iz te poti na gozdno pot za Rašico. Pojavila se je prva sinje modro, rumena oznaka.
Potem je pot potekala po ozkih gozdnih poteh, ki so šle predvsem navkreber, redko navzdol, nekje bolj strmo, nekje pa manj. Občasno se je med drevesi odprlo in omogočilo pogled v dolino, proti Ljubljani.
Po kakšni uri hoje sva dospela do prvih pašnikov Rašice. Potrebno je bilo samo malo hoje iz mestnega vrveža in že sva bila med polji, gozdovi, travniki in hišami. Vsa ta narava je nudila mir, prvinskost in arhaičnost.
Prej opisano idilo so podkrepile še pasoče krave tik pod vasjo in lep pogled v dolino.
Nahajala sva se tik pred zelo poznano vasjo Rašica, kateri sem se prebliževal 2. v svojem življenju. Prav nič mi ni ostala v spominu od prvega obiska. V spominu sem jo imel čisto drugače, kot se mi je sedaj prikazovala.
Želel sem videti gostilno na Rašici, v kateri smo se pri prvem obisku največ zadržavali, če je takšna kot sem jo imel v mislih po prvem obisku. Pa zopet se mi je zdela čisto drugačna, kot sem si jo predstavljal.
Potem pa je Miha presenetil z informacijo, da je možno iz vasi priti do stolpa in planinske koče na Rašici. Ko sva prišla do razcepa poti, sva se odločila, da greva proti vrhu Rašice, čeprav je Pot kurirjev in vezistov zavila navzdol proti Gameljnam. Glede na predhodno viden teren iz vasi Rašica, je tudi pot potrjevala večjo strmino, ki se je nadaljevala vse do vrha, kjer bil planinski dom in razgledni stolp.
Z malo straha sem se odpravil na vrh razglednega stolpa. Sem pač oseba, ki ima rada trdna tla pod nogami. Na poti navzgor me je preletavalo še malo strahu, ki se je umiril na vrhu razglednega stolpa, kjer se je zbralo kar nekaj ljudi. Razgled na bližnjo in daljno okolico je bil dokaj jasen in pester. Z Mihom sva ugotovila, da lahko celo od tu vidiva Limbersko goro. Videla sva kar nekaj cerkva na vrhu gričev in potem sva določila eno od njih za ta kraj.
V nadaljevanju naju je pot vodila po gozdnih poteh do Gamelj. Načrtovala sva, da se bova vrnila do Rašice in nato šla po asfaltni poti do Gamelj. Glede na to, da je Rašica na nadmorski višni okoli 600 m, sva bila dokaj hitro v Gameljnah.
Gameljne so zanimiva vas, kar sem vedel že od prej, saj sem se večkrat peljal skozi to naselje v Ljubljano. Tokrat pa sem občutil to vas tudi kot pohodnik. Nekaj mogočnih hiš, potok, ki teče skozi vas, zelenicami med hišami, nekaj uspešnih obrtnikov, blokovsko naselje in luksuzne hiša na obrobju. Izstopala pa je hiša sredi vasi, ki je bila ukrajinskega ali ruskega stila.
Iz Gamelj je bilo potrebno samo hoditi po cesti za Šentvid. Prva vas iz Gamelj je bil Tacen. Tam je izstopala kajakaška proga in ogromni parkirni prostor, napolnjen z avtomobili, ki je nudil izhodiščno točko za Šmarno goro.
Na tem mestu sva bila že blizu Šentvida. Tudi okolica je že nakazovala,da gre za mestno okolje. Pa tudi avtocesto je bilo že možno zaznati. Tik pred Šentvidom se je bilo potrebno malo povzpeti in se še zadnjič ozreti proti Rašici.
Kmalu pa sva bila pred cerkvijo Sv. Vida v Šentvidu. Ime te cerkve mi je ostala v spominu, ker ima enako ime kot katedrala v Pragi.
