Sredi novembra 2009 sem se odločil, da prehodim del poti Kurirjev in vezistov. Najprej sem želel iti prvi dan iz Železnikov do Soriške planine. Ker pa je bil upravitelj Litostrojske koče na Soriški planini na Smučarskem sejmu v Ljubljani, mi ni mogel ponuditi prenočišča. Zato sem se odločil za pohod iz Kamne gorice do Petrovega Brda.
Iz Krope sem se povzpel na Vodiško planino do Partizanskega doma. Tu mimo pripelje Pot kurirjev in vezistov iz Železnikov preko Dražgoš. Na tej točki sem začel hoditi po poti Kurirjev in vezistov. Prvi dan sem želel priti do planinske koče na Petrovem Brdu. Na Vodiški planini sem bil že nekajkrat, vendar na začetku nisem bil povsem prepričan, če hodim po pravi cesti, ki je bila v vodiču Pot kurirjev in vezistov imenovana gozdna pot. Meni bi bilo bližje poimenovanje makedamska pot. Oznake Kurirjev in vezistov so bile na začetku bolj redke. Na vsake toliko časa je bilo moč ogledati kakšno. Vendar tudi to je dovolj, da pohodnik ve, da je na pravi poti.
Ko sem prišel do razpotja, na katerem lahko gremo proti Radovljici ali Bohinjski Bistrici, sem se usmeril proti bohinjskemu koncu, bolj natančno proti Rovtarici. Vendar v tistem trenutku si nisem predstavljal, kakšen geografski kraj naj bi to bil in kakšno kulturno krajino naj bi imel.
Pot do Rovtarice je bila obdana s številnimi smrekami in jelkami. Moj pogled ni bil dovolj natančen, da bi to točno vedel. Na vsake toliko časa so se izza dreves prikazale Julijske alpe, kjer je izstopal Triglav in Karavanke, kjer je kraljeval Stol. Stol se je vedno bolj oddaljeval, Julijske alpe pa so bile vedno bližje. Monotonost pokrajine so razbijali pasovi snega, zamrzneni majhni bajerji in kamni z označenimi kilometri ceste.
Na tem območju nisem pričakoval planin, vendar sem na moje presenečenje na moji desni strani ogledal prvo, ki je izgledala resnično pravljično in se je imenovala Selška planina.
Po nekaj urah hoda, me je pot pripeljala do Rovtarice. Najprej sem ogledal večjo hišo, tipično za planinske predele. Presenetila pa me je velika količina snega v njeni okolici in veliko križišče, kjer se lahko odpeljemo oz. odidemo proti Škofji Loki ali bohinjskemu koncu.
Osebno sem se odpravil na križišču proti Bohinjski bistrici. Budno sem spremljal kilometre ob cesti, tokrat so bili zabeleženi že bolj moderno, na aluminijastih tablah, ki so informirale o številki ceste in koliko km je že preteklo od začetne točke. Imel sem podatek iz vodiča, da moram prehoditi 5 km, da pridem do križišča, ki vodi na Soriško planino. Še prej sem šel mimo odcepa za Ratitovec. Vedno sem si želel iti iz Kropa na Ratitovec. Od tistega trenutka sem poznal del te poti.
Tik preden sem zavil proti Soriški planini, sem ogledal še eno planino, ki je bila še lepša kot prva. Ta se je imenovala Bitenjska planina.
Zopet sem bil na križišču cest, vendar tokrat bolj na prometnem in z moderno asfaltno prevleko. Vedno sem si predstavljal, da se bom na Soriško planino povzpel po kakšni planinski stezi, vendar vse je kazalo na to, da bom šel čisto do vrha po asfaltni poti in ob pogostem srečevanju z jeklenimi konjički. Zopet so mi pomagali merilci kilometrov ob poti, da sem bil seznanjen, koliko sem že prehodil oziroma kolimo jih moram še prehoditi.
Po dobri ure hoje sem prisopihal do koče na Soriški planini, ki leži pod smučišči z istim imenom. Ker je bil vikend, je koča imela kar nekaj gostov. Iz tega mesta se zelo lepo vidi mali in veliki Triglav.
Ko sem naredil nekaj fotografij in imel krajši pomenek z dvema turistoma, s katerima smo se pogovarjali, koliko je še do Petrovega Brda, sem se odpravil naprej, kajti do Petrovega brda sem želel priti še do noči. To možnost sta mi potrdila tudi moja sogovornika, ki sta mi povedala, da sta z avtom potrebovala od Petrovega brda do Soriške planine 20 minut. Predvideval sem, da bom jaz potreboval okoli 2 uri hoje do končne točke tega dne. Kmalu sem ugotovil, da bo potrebno po asfaltni poti, na kateri je bil dokaj velik promet, hoditi kar nekaj kilometrov, predno bom v dolini. Dolina je bila globoko pod menoj.
Ne bi mi bilo potrebno iti ves čas po asfaltu do Sorice, kajti nekaj kilometrov nižje od Soriške planine je bil odcep poti, ki je šla po gozdu proti Sorici. Samo nekaj minut sem bil na tej poti. Potem, ko sem izgubil markacije, sem se rajši odpravil nazaj proti cesti, da me ne bi ujela noč. Potem, ko sem se že kar najedel hoje po vseskozi spuštajoči asfaltni cesti, sem ogledal Sorico v večerni osvetljitvi.
Od tu sem imel še 4 kilometre do Petrovega Brda. Pot je bila tukaj dokaj ravna, v glavnem se je spuščala, na enem mestu, pa je bilo potrebno iti tudi malo navkreber. Neizrazitost pokrajine so popestrili manjši slapovi potokov in pogosti ropot mimo idočih avtomobilov. Ko sem zaslišal lajež psov, ropot cikularja za drva, reklamni napis s storitvami planinske koče na Petrovem brdu že v dokaj trdi noči, sem vedel, da bom kmalu v planinski koči Petrovo brdo.
V planinski koči Petrovo Brdo je bilo kar nekaj gostov, ki so užvila ob pijači in prijateljskem klepetu. Rudi, ki je upravitelj planinske koče, mi je pripravil pašto in postregel s pijačo. Po končanem obedu sem se odpravil v lično opremljeno sobo, kjer sem trdno zaspal do naslednjega jutra.
Tega dne sem želel iz Petrovega Brda priti na Porezen. Iz Porezna pa spustiti proti Bolnici Franji in nato v Cerkno. Zunaj me je presenetil dokaj močan veter in megla. Nič kaj prijetno vreme za hojo. Kljub temu sem se podal proti vznožju Porezna. Kmalu sem zakorakal v gost iglast gozd na pobočju porezna. Kar dober 2 uri sem potreboval, da sem prišel na plano, kjer je bila že taka višina, da podnebje ni več ugodno za rast visokih smrek in jelk. Tam domuje samo pritlikavo iglasto in drugo drevje. Tisti dan, so morali kljubovati še močnemu vetru, ki jih je upogibal naprej, nazaj, v levo in desno. Igra moči s šibkim členom. Lepo je bilo prvič ozreti dom Andreja Žvana - Borisa in vrh Porezna.
Še bolj sem bil srečen, ko sem dosegel vrh Porezna, kajti v kočo nisem nameraval zaviti, pa tistega dne to tudi ni bilo mogoče, saj so planinci vegetirali pred kočo v močnem vetru.
Ko sem se začel spuščati proti bolnici Franji, pa me je čakalo nekaj planinskih lekcij. Prva lekcija je bil močan veter, ki je mene in ostale planince hotel pomesti na tla. Da je bila situcija še bolj napeta, sem hodil tik ob strmem pobočju. Na srečo je veter pihal proti notranjosti pobočja. Ali te lahko veter vrže v prepad, sem se spraševal? Človek nima korenini kot drevo, pa še drevo, kdaj veter izruva. Nižje kot sem se spuščal, bolj šibak je postajal veter, vendar še vedno dokaj močan.
Druga lekcija pa je bila gosta megla. Gibal sem se po povsem neznanem področju. Če ne bi bilo markacij, pohodnik ali planinec nima nobenih možnosti, da pride na cilj. Ko sem zagledal prvo markacijo v gosti megli, ki je kazala proti Bolnici Franji, sem skeptično krenil po neizraziti poti, vrezano v ilovnata tla, poraščena z gosto belo rumeno travo. Ko zrem v take neizraizite poti, se vedno sprašujem, ali so plod človeške hoje, človeškega dela ali pa so vrezane s strani hodourniških voda. Na koncu sem se tudi po pogovoru z drugimi planinci, ki so se nahajali v bližini mene, le odločil, da krenem po tej neizraziti potki, ki se je videla samo nekaj metrov zaradi goste megle. Malo skepse me je obudil planinec, ki je prišel iz Poč. Ko sem ga vprašal, ali gre tam pot proti bolnici Franja, mi je odgovoril: "Ne hodi po poteh, ki jih ne poznaš v takem vremu. To se je že velikokrat slabo končalo." Pa kljub njegovemu svarilu, sem se odpravil po poti, za katero nisem bil na začetku prepričan, ali je prava. Vendar se je kasneje pokazala kot pot za bolnico Franja. Prišel sem do točke, kjer sem kar nekaj časa iskal nadaljevanje. Nikakor nisem mogel najti poti za naprej. Enostavno poti ni bilo več, markacij ravno tako ne, gosta megla pa je onemogočala kakršen koli pogled na bližnjo in daljno okolico. Ko sem hodil malo nazaj in malo naprej in iskal pot in ko sem se opogumil in le šel nekoliko naprej, kljub brezpotju, sem le opazil smerokaze, ki so kazali proti bolnici Franji in Cerknem. Odvalil se mi je kamen od srca, ker sem zopet našel pot. Čeprav prvi trenutek, nisem uspel določiti, kam kaže smerokaz, pa mi je po nekaj minutah to omogočil čisti pogled pred seboj, kajti megla se je čudežno umaknila. Poleg tega sem zagledal obrise 2 planincev, za katera dva sprva nisem vedel, ali gledam grmovje ali ljudi. Vendar, ko sta se premaknila nekoliko bližje, mi je bilo jasno, da sta planinca. Tako sta mi pokazala, kje gre pot. Z njima smo spregovorili nekaj besed, predvsem sem poudaril, da markecistom ne bi smelo biti težko zabiti tudi kakšen količek v zemljo s smerokazom. Le-ta bi bil koristen v megli.
Vendar mi ni bilo nič prijetno pri srcu, ko sem videl pred sabo, da bom moral iti čez strme grape. Posebno začetek spusta je bil zelo stm, pot je bila neizrazito vrezana v pobočje, za nameček je bilo še polno odpadlega listja na poti. Na takih mestih se zavedaš, da bi lahko tudi zdrsel v prepad, vendar ljudski rek pravi: Ne kliči hudiča.
Na srečo takih mest do bolnice Franja ni bilo prav veliko. Srečno sem po nekaj urah prispel na gozdno križišče cest, kjer se poti odcepijo za bolnico Franja, Cerkno in Poče. Še najmanj izrazita je bila tista proti bolnici Franja in zato tudi najmanj vabljiva. Odločal sem se, ali naj grem proti Cerknem ali bolnici Franja. Moja radovednost je prevladala, zato sem po krajšem iskanju poti za bolnico Franjo, z utrujenimi koraki in ožuljenimi nogami odšel proti prej omenjeni bolnici.
Ta gozdna stezica je imela naravo struge hudournika, poleg tega je bilo v kotanji, kjer se je vila ta pot, polno odpadlega lista. Na srečo je bila ta pot vse do vasi Poljane pri Cerknem dobro označena. Markacije so bile nekoliko nejasne samo v spodnjem delu, kjer sem hodil ob strmo padajočem potoku Trševka. Pa tudi tam sem srečno prehodil tisti del, ko ni bilo nobene poti.
Končno sem bil na travnikih nad vasjo Poljane. Nekoliko sem posedel na travnku nad vasjo, nato pa sem se odpravil proti vasi.
Ko sem prišel v vas, sem iskal smer za bolnico Franjo. Za prvo hišo sem zagledal smerokaz, ki je kazal proti Cerknem in je spodaj imel označbo Via Alpina. Po pogovoru z domačinom spodaj na travniku, mi je povedal, da se gre za Cerkno tudi po asfaltu, kjer je dosti bližje, kot če bi šel po Via Alpini. Za bolnico Franjo pa naj grem desno od prej omenjenega smerokaza. Glede na njegov predlog sem se odpravil v to smer, kjer sem pred hišo srečal starejšo žensko. Po pogovoru z njo sem izvedel, da imam do Cerknega do njene hiše samo 2,8 km. Glede na to, da sem bil zelo utrujen, pestili so me pa tudi žulji, sem sprejel odločitev, da ne grem proti bolnici Franji, ampak direktno v Cerkno. Planinske čevlje sem navezal na nahrbtnik, obul sandale in se podal naprej. Najprej navzdol po strmi poti do regionalne ceste za Cerkno. V slabih 3/4 ure sem bil po prej omenjeni regionalni cesti v Cerknem.
Pot od Vodiške planine do Cerknega je dokaj naporna, saj pelje čez nekaj manjših in večjih vzponov, ravno tako spustov. Pokrajina je ves čas planinska, saj smo obkroženi z Jelovico, Julijskimi alpami, Karavankami, Savinjskimi alpami, Škofjeloškim in Cerkljanskim hribovjem. Na žalost so me na tem pohodu ovirali žulji, imel pa sem občutke, da se me loteva tudi viroza.
