Pohod Višnja Gora - Ljubljana (železniška postaja)

Višnja Gora je sorazmerno blizu Ljubljane in tudi avtobusne in železniške povezave so dobre v ta kraj, zato ni problemov glede logistike in bivanja v nastanitvenih objektih, kajti to pot lahko naredimo v enem dnevu. Razdalja res ni kratka, vendar pohodniki, ki so vajeni hoje, posebno v tehniki nordijske hoje, ki je po mojem mnenju prinesla revolucijo v pohodništvo, ta pot ni prevelik zalogaj. Zakaj bi hodili samo po nogah, če imamo še roke, ki s primerno kratkimi palicami (telesno višino je potrebno množiti z 0,66, če želimo palice maksimalno izkoristiti), omogočajo močno dodatno podporo pri hoji. Poleg tega gibanje s tehniko nordijske hoje naredimo veliko manj monotono in ves čas gibanja krepimo tudi ostale dele telesa kot so roke, ramenski obroč trebušne mišice itd. Lahko bi rekli, da je nordijska hoja tek na smučeh brez smuči.

Ko sva z Mihom prispela še v nočnih jutranjih urah v Višnjo Goro, ki ima tako simpatično ime po višnjah, kar je pri meni vedno ime tega kraja zbujal prijetne občutke, sva se na avtobusni postaji najprej začela ogledovati naokoli, kje bi zagledala železniško postajo, kajti vodič po poti Kurirjev in vezistov jo je omenjal kot točko, mimo katere gre prej omenjena pot. Po pogovoru z ljudmi, ki so se tisti čas nahajali okoli naju, sva ugotovila, da je železniška proga čez cesto, postaja pa malo višje gor proti Ljubljani. Instiktivno sva se odpravila proti železniški postaji, vendar nisva tam zagledala nobene markacije, zato sem se odločil vprašati gospo v avtomobilu, ki je čakala parkirana v bližini železniške postaje, kje gre pot za Ivančno Gorico, kajti zopet je vodnik navajal, da je treba najprej iti po cesti za Ivančno Gorico. Gospa je rekla, da je to pot, na kateri stojimo, samo treba je iti v obratni smeri. Dodatno sem jo še vprašal, kje je potrebno iti v Leskovec in Trebeljevo. Povedala nama je, da morava iti mimo ramp, pod podhodom na drugo stran proti cerkvi, ki je bila lepo vidna, osvetljena z rumeno svetlobo.

Sledila sva njenim navodilom, kmalu prišla do ramp, v podhod čez avtocesto za Novo mesto in po hribu navzgor, do prej omenjene cerkve.

Še nekaj minut sva hodila po asfaltni cesti navkreber, doker nisva prišla do stanovanjske hiše, kjer sva zavila desno strmo navzgor po stopnicah in potem sva se vzpenjala okoli 45 minut v dokaj strm hrib, ki je v vodniku imenov Gradišče. Po tem delu poti sva se "prebijala" še v temi, vendar nama je pot osvetljevala čelna svetilka, da sva lahko videla markacije poti Kurirjev in vezistov in markacije Grosupljske pohodniške poti. To je zelo pomembno, da veš, da si na pravi poti. V bližini gozdne poti se je vila tudi asfaltna pot na vrh planote in še dalj, kjer je tudi vas Leskovec. Čez nekaj časa, ko se je že zdanilo, sva prišla na asfaltno pot in odprl se je pogled na Višnjo Goro in njeno okolico, ki jo sestavljajo hribi poraščeni s smrekovimi in listnatimi gozdovi. Ne moreš pa spregledati avtoceste v dolini s stalno premikajočimi avtomobili.

Pomislil sem, kako je manj pestra ta pokrajina, če jo opazuješ skozi okno avtomobila. Vidiš bližnjo okolico z dvigajočimi hribi, poraščeni z gozdovi in avtomobile na nasprotnem oziroma našem voznem pasu, kakšno hišo ob cesti, pri tem se pa konča pestrost pokrajine. Iz teh višav lahko opazuješ strukturo pokrajine, ki vključuje mnogo več, dolge verige hribov, travnike, gozdove v neposredni bližini, vasi, avtocesto s številnimi prevoznimi sredstvi ipd. Slika je mnogo bolj pestra kot v prvem primeru.

Pot naju je pripeljala do prve vasi na najini poti, če odštejeva Višnjo Goro, imenovano Vrh. Kako kratko, preprosto in učinkovito ime za vas. Nekatere hiše te vasi so bile resnično na vrhu hriba. Nekatere pa nekoliko pod njim.

Zelo blizu vrha hriba, kjer sva hodila, je turisična kmetija Habjan. Pohodnika lahko zavede knafeljčeva markacija za to turistično kmetijo, ki kaže v hrib.

Miha se je odpravil po tej poti, vendar se je kmalu vrnil na asfaltno pot, ki je peljala najprej proti lovskemu domu Višnja Gora in naprej proti vasi Leskovec. Pokrajina tod okoli je bila zelo po mojem okusu, zelo odprta, z ogromno kraškimi pojavi in veliko travniki. Opaziti je bilo tudi borovce sredozemskega tipa. Pokrajina je zelo spominjala na Bloke, okolico Cerknice ali okolico Borovnice.

Tudi mimo lovske koče Višnja Gora naju je vodila najina pot. Gre za dokaj veliko lovsko kočo, ki je lepo vzdrževana.

Po nekaj deset minut hoje sva dospela do informativne table, ki nama je sporočila, da sva v bližini vasi Leskovec. Informativna tabla je bila božično in novoletno okrašena, kar ji je dajalo dodatni čar.

V vas sta peljali dve cesti, leva in desna. Naju so markacije usmerile po desni poti. In potem, ko sva šla mimo prve hiše Leskovca, ki je bila nekoliko ločena od strnjenega naselja vasi, sva prišla v središče vasi, ki je izgledala zelo tradicionalno. Manjša cerkev na sredini vasi, okoli pa večinoma kmečke hiše. V okolici pa se je zdelo, da ni nobenega naselja več, torej vas sama sredi prostrane pokrajine travnikov in gozdov. S to vasjo sem se seznanil že pred nekaj leti, ko sem hodil po E6 poti. Ravno na tem delu, so bile slabe markacije E6 glede zavijanja proti Kuclju. Večino pohodnikov ne ve, kje zaviti proti Kuclju in jih pot pripelje v vas Leskovec. Takrat sva se z Mihom obrnila že pred vasjo nazaj in našla odcep proti Kuclju. Poznam pa prijatelja, ki je prišel v vas in le s pomočjo informacij domačinom, se je usmeril v pravo smer.

Ko sva šla najprej iz Leskovca, sva si hotela ogledati prej omenjeni odcep proti Kuclju, vendar sva na najini desni strani zagleda značilno puščico rdeče rumene rdeče barve, kar nama je dalo vedeti, da sva sedaj tudi na trasi evropske pešpote E6.

Po gozdni poti se je bilo potrebno spustiti v Veliko Trebeljevo. Kar nekaj časa se je potrebno prebijati navzdol po hribu. Pohodnik ob hoji lahko opazuje skozi veje tudi vzpetine, ki se dvigujejo v bližini. Tisti dan je bilo zanimivo opazovati meglo, ki se je vila po kotanjah vzpetin Posavskega hribovja. Po približno pol ure hoje ogledamo občino Prežganje. Stopimo v vas njenega sestavnega dela Veliko Trebeljevo.

Obiskovalca impresionira karizmatična cerkvica Sv. Križ v Velikem Trebeljevem, ki nosi tablo kulturnega spomenika. Pohodniške poti peljejo prav mimo te cerkvice.

Kmalu se odpre pogled še na večjo cerkev Sv. Marjete v Prežganju, ki se vidi daleč naokrog zaradi svoje veličine in lega na vrhu hriba.

Po videzu hiš lahko sklepamo, da je to območje ekonomsko dokaj močno. K temu prispevajo tudi novogradnje bodisi kot vikendi ali stanovanjske hiše, za katere se vidi, da je bilo v njih vloženo kar precej denarja.

Ko vstopimo v vas Prežganje, pa lahko že ogledamo naš naslednji željeni cilj, in sicer cerkev na Jančah. To cerkvico bomo imeli na očeh ves čas naše hoje, dokler ne bomo prišli do vzpetine, ki nas bo vodila do nje. Vendar za to bomo potrebovali še kar kakšno uro in pol

Ko zapustimo Prežganje je potrebno priti v naslednjo vas Volavlje in v tem delu bomo zavili v breg, ki nas bo pripeljal še nekoliko bližje Jančam.


Od tu naprej do Janč se hodi gor in dol po gozdnati pokrajini. Na nekaterih delih so gozdne poti, na drugih zopet makedamske in asfaltne. Odpira se tudi lep pogled po Posavskem hribovju. Čutiti je dobre vibracije na tem delu, k čemur vsekakor prispeva odprta pokrajina z ogromno gozdovi.


Ko dospemo do vzpetine s transformatorjem, ki vodi do Janč, se po nekaj metrih iz asfaltne ceste odcepimo levo po gozdni cesti, ki se strmo vzpne skozi gozd do cerkve na Jančah in do planinskega doma na Jančah za cerkvijo.

Planinski dom na Jančah je kvalitetni gostinski lokal s prijaznim osebjem, kvalitetno ponudbo hrane in pijače in lepimi prostori. Tu je možno tudi prespati. Njihove storitve sva preiskusila tudi z Mihom in sva bila zelo zadovoljna z njimi.

Zadovoljna sva bila tudi s kvaliteto markacij iz Višnje Gored do Janč, saj nisva bila na nobenem mestu v dilemi, kje iti, razen pri kmečkem turizmu Habjan. Po besedah gostilničarke te poti markira Planinska zveza Slovenije in Planinsko društvo Litija.

Po eno urnem počitku, katerega sva izkoristila tudi za kosilo, sva se odpravila naprej proti Sostru in Ljubljani. Ta del poti sva pričela točno ob 12 uri. Najprej je bil najin orientir kapelica pod domom na Jančah.

Nato sva hodila po asfaltnih in makedamskih cestah skozi Gabrje pri Jančah. Na poti so bile tudi kmetije, ki so bile označene po imenih. Na vrhu planote, ko se je teren nagnil navzdol, pa naju je oznaka usmerila desno v gozd.

Vendar je bila to zadnja markacije, ki sva jo lahko videla. Od tu naprej sva hodila po grapah Zahujke. Nekaj časa sva vztrajala na kolovozu, ki se je začel vse bolj strmo spuščati v dolino, seveda na poti ni bilo nobene markacije. Ko sva spoznala, da gre ta kolovoz v povsem napačno smer, sva se vrnila po poti nazaj proti osrednji poti, ki je vodila v Besnico. Vendar nisva prišla povsem do te poti, ampak sva zavila nekja pod vrhom s cesto, levo na kolovoz, ki naju je na najino srečo po 15 minutah pripeljal do naslednje kmetije, katero ime je bilo izobešeno na vhodu, vendar sem ga "izpustil" iz glave. Bila sva v naselju Vnajnarje.

Potem, ko sva zopet "ujela" cesto proti Besnici, sva ponovno ogledala tudi sinjo modre rumene markacije Poti kurirjev in vezistov. Človeku je lažje pri srcu, ko se to zgodi, potem ko je nekaj časa hodil brez markacij, izgubljen v divjih grapah hribovja. Udobna pot naju je vodila, do naslednjega razpotja, kjer so markacije zahtevale, da se spustiva levo po hribu navzdol. To se je zgodilo pri večjem kmečkem turizmu v teh krajih, imenovanem Bernardin.

Tu sva se prvič tega dne srečala z gosto meglo, ki nama je grozila že od Janč naprej. Postalo je hladneje, vidnost se je zmanjšala in to prav na mestu, kjer bi morala najti nadaljevanje poti Kurirjev in vezistov, ki na tem delu sploh ni bila označena. Pa še to se je dogajalo pri domačiji, kjer so naju z laježem in skakanjem okoli najinih nog odganjali "tečni" psi. Sicer sva za hišo videla odsek poti levo navzdol po hribu, vendar se nisva odločila za ta odcep. Midva sva jo "mahnila" bo bolj udobnem makedamu, po katerem je pripeljal tudi avto. Miha je sklepal, kjer pride avto, je udobna pot in sva se držala tega načela in po petnajstih minutah sva zopet prišla na asfaltno pot za Besnico, ki je "tekla" ves čas navzdol in po nekaj 10minutah naju pripeljala v že večkrat omenjeno vas Besnica.

Nekoliko nižje pri domačiji Bavant sva zopet opazila markcije Kurirjev in vezistov. Strumno sva stopila mimo njih po travniški poti, ki naju je pripeljala na cesto Sostro-Litija. Ob cesti je žuborel potok Besnica.


Potem sva se pa tudi midva usmerila za Sostro po cesti Sostro-Litija. Najprej naju je presenetila široka makedamska pot, ki je bila odlično vzdrževana. Nikakor nama ni bilo jasno, zakaj ta del ni asfaltiran. Na betonski utrdbi ob cesti sva lahko prebrala Tek na Volavlje, kar pomeni, da je šel tod mimo ta tek.


Kar slabo uro sva se vzpenjala proti prevalu z zaselkom Pečar. Hodila sva po udobni prej omenjeni makedamski cesti, ki se je višje prelevila v asfaltno. Da nisva ves čas hodila po cesti, je malo pod prevalom pot zavila na gozdno stezo, ki naju je pripeljala na preval, kjer sva lahko opazila nekaj smerokazov, ki so usmerjale na bližnje vrhove: Babna gora, Žagarski vrh itd.

Iz tega prevala sva odšla po makedamski cesti, na kateri je bilo kar nekaj prometa, do Sostrega. Pot je šla ves čas blago navzdol. Ob cesti sva lahko opazovala utrdbe proti posipanju iz hriba, izdelane iz hrastovih moral, ki so zadrževali skale, naložene za morali.

Prišla sva do prve ali zadnje hiše na Litijski cesti. Kako daleč sega Litijska ulica sem lahko dojel šele, ko sem prišel v Moste, kajti Litijska cesta je vse do tja in verjetno še dalj proti centru Ljubljane.

Do Sostra je bilo potrebno hoditi še kakšnih 10 minut. Ugledala sva lahko tudi ljubljansko polje, ki je zamenjalo hribovito pokrajino, katere sva bila deležna vse od Višnje Gore.

Ko sva vstopila v Ljublano, je bilo potrebno priti še do osrednje železniške postaje v centru Ljubljane. Jasno je bilo, da bo potrebno hoditi do tja slabe 2 uri. Okolje za hojo se je povsem spremenilo. Na cesti avto do avta, ob cesti številne stanovanjske hiše, gostinski lokali, trgovine, servisi, semaforji, kapelice, domislice domačinov ipd. Edino mesto za hojo je bil rob ceste oziroma gramozne bankine. Prečila sva kar nekaj delov Ljubljane: Sostro, Štepanjsko naselje, Moste, Kodeljevo in Center Ljubljane. Že ko se je povsem zmračilo, sva prišla na parkirno mesto železniške postaje, kjer sva lahko "ustavila" najin korak.

Pohod Poljane nad Škofjo Loko - Železniki

Vsak letni čas in vsak mesec ima svoje značilnosti. Novembra prevladuje megla, sonce je bolj šibko, dnevi so kratki, listovci so goli, trava ne raste več. Del narave počiva. Današnja najina etapa Poljane nad Škofjo Loko - Železniki je bila ocenjena na okoli 10 ur, zato sva se z Mihom odpravila še v mraku iz Poljan proti Javorju. Najprej skozi Poljane po makedamski poti, ker so jo obnavljali. Šla sva tudi mimo manjšega trgovskega centra in kmalu sva imela pod nogami raven, vendar nekoliko trši asfalt v primerjavi z makedamom, ki je bolj neraven, dostikrat posut z manjšimi kamni, kjer lahko hitro pride do zvina noge, če noga stopi dovolj nesrečno. Zaradi megle, tudi ko se je zdanilo, nisva dosti videla naprej, le najino bližnjo okolico. Na začetku najine poti sva ves čas hodila ob potoku Ločivnica.

Kmalu je pot zavila navkreber proti Javorjem, vendar šlo je za udobno asfaltno pot, ki naju je najprej pripeljala do vasi Dolenčice, kjer je bil večji žagarski obrat, na kar je opozarjalo veliko kubičnih metrov hlodovine in desk.

Asfaltna pot se je vila naprej proti Javorjem, kjer sva prvič tudi ozrla markacije poti Kurirjev in vezistov. Pomaknjena je bila nekoliko noter v kmečki sadovnjak, da te prešine misel, da je tu potrebno zaviti levo. To sva tudi lahkomiselno storila, vendar naju je pot pripeljala do vrat kmečke hiše, kjer naj bi se rodil tudi slikar Anton Ažbe. Žal, dokler nisem prebral nekaj podrobnosti o njem na internetu, nisem vedel ničesar o njem. Bil je prav imeniten slikar in pedagog, ki je deloval v Münchnu. Šele po pogovoru z lastniki domačije sva izvedela, da morava pot nadaljevati po asfaltni poti naprej v breg, vendar sva že čisto v bližini Javor, kar pa nisva mogla ugotoviti zaradi goste megle.

Kmalu po tem pogovoru sva bila zopet na poti in skrenila sva na ozko gozdno pot, ki je peljala strmo navkreber čez travnike do gostilne Blegoš v Javorju. Javorje so razvita turistična vas, kar sva lahko sklepala po lični gostilni in lepo urejeni informativni tabli, ki je imela vrisane turistične poti, prenočišča in druge zanimivosti. Tudi markacije poti Kurirjev in vezistov so bile prisotne po drevesih in dugih primernih nosilcih, le odtenek plave barve, je bolj vlekel na zeleno barvo in človek pomisli, da je to morda markacija za kakšno drugo pot, ki pa ima enako barvo kot pot, ki sva jo nameravala slediti.

Še malo sva se dvignila, megle je bilo vse manj in zagledala sva temno modro nebo in Blegoš v ozadju. Bila sva v vasi Murave.

Začela sva se približevati Blegošu najprej po kolovozu, ki je šel mimo nekaj vikendov, osamelih kmetij, potočkov, v daljavi sva lahko ozrla celo Tošč. Prebijala sva se tudi po gozdnih poteh, dokler nisva prišla do makedamske poti, ki je vodila na Črni Kal. Na istem drevesu sva ozrla dve sorodni dolgi pohodniški poti: E7 in Pot Kurirjev in vezistov.

Pogled se je odprl na Ratitovec, Jelovico in v ozadju na Julijske Alpe. Pogled, ki ga lahko primerjaš s pogledom na morje, ko se pripelješ iz celine.

Nekaj časa je potrebno hoditi po tej makedamski poti, ki se vidi tudi daleč naprej in se vije okoli vzpetine, ki je vidna v daljavi. Pohodnik sluti, da je to pot za avtomobilie iz Črnega Kala proti Blegošu in ne za pohodnike. Iz prejšnjih pohodov sem vedel, da se je potrebno na Blegoš povzpeti po strmi planinski poti. Na to pot naju je usmeril smerokaz z oznako Loške transverzale in napisom Blegoš 3 km in izrazito belo puščico.

Pot je bila strma, korak težak, le palice so pomagale telesu pri premagovanju sile težnosti. V tem času je bilo na poti kar nekaj planincev, eni zadaj, eni spredaj. Ves čas pa je bil lep pogled na "morje" nižjih in višjih gora. Tiste višje so bile belo obarvane. Pobelil jih je že sneg.

Približevati sem se pričel vrhu Blegoša, kajti zdelo se mi je, da zmanjkuje vzpona. Miha pa je bil kar nekaj 10 minut pred menoj. Najprej se je pot poravnala, potem sem zagledal zaobljen gol vrh, poraščen s porumenelo travo in sprva pike, ki so predstavljale planince na vrhu Blegoša.

Bolj sem se približeval vrhu, bolj so ljudje postajali izraziti. To nedeljo jih je bilo kar nekaj zbranih okoli skrinjice s štampiljko in okoli rupnikovih bunkerjev. Iz Blegoša je lep pogled na Kamniško Savinjske Alpe, Karavanke, Julijske Alpe, Snežnik, Posavsko hribovje itd.

Mesto počitka Koča na Blegošu je bila že vidna s prostim očesom iz vrha Blegoša. Vsekakor se ji je lahko približati iz vrha Blegoša, kajti pot vodi samo dokaj strmo navzdol.

Bližje sva bila koči, bolj natančno sva videla množico ljudi, ki je sedela pred kočo in lovila pozne jesenske žarke. Koča na Blegošu nudi kvaliteto v vseh pogledih: lep izgled koče in okolice, prijazno osebje, dobra postrežba in pestra ponudba hrane ter pijače.

Glede na to, da sva do koče prispela okoli 12 ure, sva si lahko vzela 1 uro počitka. Naročila sva si hrano in pijačo. Osebno sem vzel nekaj pijače tudi za na pot, ker sta bila moja bidona prazna. Pot sva nadaljevala okoli 13 ure. Vendar prvi problem, ki se nama je pojavil, kje nadaljevati pot. Sprva sva šla po intuiciji kar proti Črnemu vrhu. Podzavestno sem si mislil, bova že nekje zavila dol v desno, ker približno sem le sklepal, kje so Železniki, najina današnja ciljna točka. Ker je po tisti poti, ki sva jo obrala, prihajalo večino ljudi do Koče na Blegošu, sem vprašal moškega in žensko mojih let, kje gre pot za Zali Log. Najprej sta nama naštevala možnosti, nato jima je Miha prebral opis poti iz vodnika Kurirjev in vezistov. Sedaj jima je bilo jasno, kje naj bi šla zamišljena pot Kurirjev in vezistov proti Zalemu Logu. "Pojdita nazaj do koče in zavijta po bregu navzdol" se je glasil odgovor moškega. "Tam je osamela smreka" je še dodal. Po teh informacijah sva se obrnila za 180 stopinj in krenila v gozd pod kočo. Nato sva zagledala na travniku pod kočo stezo in sva se odločila, da greva na njo. Vendar je to dejanje zahtevalo, da sva se vrnila do lesene ograde Koče na Blegošu. K temu naju je vodila smerna puščica na ogradi, ki je bila vidna od daleč. Ko sva prišle do nje, sva jasno videla napis Črni Kal. Meni ni bilo čisto jasno, ali vodita dve poti do Črnega Kala, kajti mnenja sem bil, da sva midva prišla iz Črnega kala. Morda gre za krožno pot, sem sklepal sam pri sebi.

Ravno takrat se je po isti poti odpravila tudi skupina planincev, ki so imeli značilno škofjeloško govorico. Vprašal sem jih, ali gre pot do Zalega Loga. Pritrdili so mi in sva šla majhen del poti z njimi. Verjetno so bili oni namenjeni na Črni Kal. Mož in žena sta povedala, da sta prišla iz Delnic, torej po isti poti kot midva, s to razliko, da sva midva šla proti Železnikom, onadva pa nazaj proti Javorjem in Delnicam pri Poljanah nad Škofjo Loko. Da ne bo pomote in bi si nekdo mislil do Delnic v Gorskem Kotarju na Hrvaškem. Ko smo prišli do odseka, kjer so se ločile naše poti, so naju usmerili na najino pot. Spraševal sem se, če bi opazil odcep brez njihove pomoči. Sedaj sva hodila po ozki gozdni poti med drevesi kar kakšno uro. Vendar je bila pot dobro vrezana v teren in tudi kakšnih pretiranih strmin ni bilo, da je bila hoja dokaj ugodna, posebno če si pomagaš s palicami. Celo nekaj plavo rumenih markacij sva opazila in smernih puščic, da sva tudi s te strani dobila potrditev, da sva na poti Kurirjev in vezistov. Po isti poti poteka tudi Loška transverzala, ki nosi knafeljčevo oznako z dodanim napisom L.

Iz gozdnih in makedamskih poti sva končno prispela do prvih hiš v okolici Zalega Loga. Posebno hiša, ki je gospodovala nad strmimi pobočji, mi je padla v oči.

Nato sva dospela v center vasi Potok. Posebno markanten je dokaj velik žuboreč potok z imenom Farji potok, ki hiti proti Zalemu Logu in še malo naprej se bo zlil v Selško Soro, sedaj bo njegova voda že v večjem potoku Davščica.

Nekaj časa sva še hodila po asfaltu in nato tudi po gozdnih poteh, dokler nisva prispela na obronke Zalega Loga. Največji pečat temu kraju dajejo žuboreči potoki in Selška Sora. Če so te vode v svojih strugah, so okras pokrajini, morda je ob njih le močnejša vlaga kot drugje. Videla pa sva posledice, kaj se zgodi, če prestopijo svoje bregove, takrat uničujejo vse pred seboj. Ravno takrat so sanirali škodo in glede na videno, so izvajali tudi utrjevanje okolice reke, da ob naslednjih podobnih okoliščinah z veliko padavin, ne bi ponovilo uničevanje človeške imovine.

Sedaj je bilo potrebno priti iz Zalega Loga do Železnikov. Glede na opis v vodniku, je potrebno prehoditi okoli 4 km do tega večjega naselja v tem delu. Hodila sva po dokaj prometni ozki asfaltni cesti, vrezano v sotesko in v dno strmih pobočij. Ob poti vidiš marsikaj: zanimive hiše, gamse, plezalne stene, kozolce toplarje, Ratitovec, votline, odcep poti do Martinj vrha ipd.

Pot končno pripelje v Železnike. Iskala sva gostino v Železnikih, po možnosti s hrano, ki bi bila odprta okoli 16 ure. Vendar sva šla mimo takih, ki so imele samo pijačo, takih, ki so se odprle šele ob 18 uri. Mlada mamica z otrokom v otroškem vozičku naju je usmerila do gostilne Pri Pujsu, ki pa je na začetku Železnikov, če pridemo iz loške smeri. Ker sva imela dovolj časa do najinega avtobusa, ki naj bi odpeljal šele ob 18:25, sva se odpravila do te gostilne.

A tudi ta je bila zaprta, da sva končala v bifeju poleg bencinske črpalke. Od tu pa tudi nisva imela daleč do avtobusne postaje. Od koder naju je odpeljal avtobus v Škofjo Loko, kjer sva imela avto. Potrebno je bilo iti samo še po drugi avto v Poljane nad Škofjo Loko in tako se je srečno zaključil še en pohod po Sloveniji. V analizi pohoda sva z Mihom ugotovila, da je bil to eden redkih pohodov, ki je vseboval vzpon na Blegoš in spust v Železnike. Enkrat gor in dol. Posebno pohodi po Dolenjski in Štajerski so sestavljeni iz številnih vzponov gor in dol, preden prideš na cilj. Tako "smrtonosno" kombinacijo ima etapa po E7 iz Podsrede do Podčetrtka. Tista pot pa resnično namuči pohodnika. Lahko jo proglasim za eno mojih najtežjih etap, poleg etape iz Tolmina do Petrovega Brda preko Bače.