Ko sva z Mihom prispela še v nočnih jutranjih urah v Višnjo Goro, ki ima tako simpatično ime po višnjah, kar je pri meni vedno ime tega kraja zbujal prijetne občutke, sva se na avtobusni postaji najprej začela ogledovati naokoli, kje bi zagledala železniško postajo, kajti vodič po poti Kurirjev in vezistov jo je omenjal kot točko, mimo katere gre prej omenjena pot. Po pogovoru z ljudmi, ki so se tisti čas nahajali okoli naju, sva ugotovila, da je železniška proga čez cesto, postaja pa malo višje gor proti Ljubljani. Instiktivno sva se odpravila proti železniški postaji, vendar nisva tam zagledala nobene markacije, zato sem se odločil vprašati gospo v avtomobilu, ki je čakala parkirana v bližini železniške postaje, kje gre pot za Ivančno Gorico, kajti zopet je vodnik navajal, da je treba najprej iti po cesti za Ivančno Gorico. Gospa je rekla, da je to pot, na kateri stojimo, samo treba je iti v obratni smeri. Dodatno sem jo še vprašal, kje je potrebno iti v Leskovec in Trebeljevo. Povedala nama je, da morava iti mimo ramp, pod podhodom na drugo stran proti cerkvi, ki je bila lepo vidna, osvetljena z rumeno svetlobo.
Sledila sva njenim navodilom, kmalu prišla do ramp, v podhod čez avtocesto za Novo mesto in po hribu navzgor, do prej omenjene cerkve.
Še nekaj minut sva hodila po asfaltni cesti navkreber, doker nisva prišla do stanovanjske hiše, kjer sva zavila desno strmo navzgor po stopnicah in potem sva se vzpenjala okoli 45 minut v dokaj strm hrib, ki je v vodniku imenov Gradišče. Po tem delu poti sva se "prebijala" še v temi, vendar nama je pot osvetljevala čelna svetilka, da sva lahko videla markacije poti Kurirjev in vezistov in markacije Grosupljske pohodniške poti. To je zelo pomembno, da veš, da si na pravi poti. V bližini gozdne poti se je vila tudi asfaltna pot na vrh planote in še dalj, kjer je tudi vas Leskovec. Čez nekaj časa, ko se je že zdanilo, sva prišla na asfaltno pot in odprl se je pogled na Višnjo Goro in njeno okolico, ki jo sestavljajo hribi poraščeni s smrekovimi in listnatimi gozdovi. Ne moreš pa spregledati avtoceste v dolini s stalno premikajočimi avtomobili.
Pomislil sem, kako je manj pestra ta pokrajina, če jo opazuješ skozi okno avtomobila. Vidiš bližnjo okolico z dvigajočimi hribi, poraščeni z gozdovi in avtomobile na nasprotnem oziroma našem voznem pasu, kakšno hišo ob cesti, pri tem se pa konča pestrost pokrajine. Iz teh višav lahko opazuješ strukturo pokrajine, ki vključuje mnogo več, dolge verige hribov, travnike, gozdove v neposredni bližini, vasi, avtocesto s številnimi prevoznimi sredstvi ipd. Slika je mnogo bolj pestra kot v prvem primeru.
Pot naju je pripeljala do prve vasi na najini poti, če odštejeva Višnjo Goro, imenovano Vrh. Kako kratko, preprosto in učinkovito ime za vas. Nekatere hiše te vasi so bile resnično na vrhu hriba. Nekatere pa nekoliko pod njim.
Zelo blizu vrha hriba, kjer sva hodila, je turisična kmetija Habjan. Pohodnika lahko zavede knafeljčeva markacija za to turistično kmetijo, ki kaže v hrib.
Miha se je odpravil po tej poti, vendar se je kmalu vrnil na asfaltno pot, ki je peljala najprej proti lovskemu domu Višnja Gora in naprej proti vasi Leskovec. Pokrajina tod okoli je bila zelo po mojem okusu, zelo odprta, z ogromno kraškimi pojavi in veliko travniki. Opaziti je bilo tudi borovce sredozemskega tipa. Pokrajina je zelo spominjala na Bloke, okolico Cerknice ali okolico Borovnice.
Tudi mimo lovske koče Višnja Gora naju je vodila najina pot. Gre za dokaj veliko lovsko kočo, ki je lepo vzdrževana.
Po nekaj deset minut hoje sva dospela do informativne table, ki nama je sporočila, da sva v bližini vasi Leskovec. Informativna tabla je bila božično in novoletno okrašena, kar ji je dajalo dodatni čar.
V vas sta peljali dve cesti, leva in desna. Naju so markacije usmerile po desni poti. In potem, ko sva šla mimo prve hiše Leskovca, ki je bila nekoliko ločena od strnjenega naselja vasi, sva prišla v središče vasi, ki je izgledala zelo tradicionalno. Manjša cerkev na sredini vasi, okoli pa večinoma kmečke hiše. V okolici pa se je zdelo, da ni nobenega naselja več, torej vas sama sredi prostrane pokrajine travnikov in gozdov. S to vasjo sem se seznanil že pred nekaj leti, ko sem hodil po E6 poti. Ravno na tem delu, so bile slabe markacije E6 glede zavijanja proti Kuclju. Večino pohodnikov ne ve, kje zaviti proti Kuclju in jih pot pripelje v vas Leskovec. Takrat sva se z Mihom obrnila že pred vasjo nazaj in našla odcep proti Kuclju. Poznam pa prijatelja, ki je prišel v vas in le s pomočjo informacij domačinom, se je usmeril v pravo smer.
Ko sva šla najprej iz Leskovca, sva si hotela ogledati prej omenjeni odcep proti Kuclju, vendar sva na najini desni strani zagleda značilno puščico rdeče rumene rdeče barve, kar nama je dalo vedeti, da sva sedaj tudi na trasi evropske pešpote E6.
Po gozdni poti se je bilo potrebno spustiti v Veliko Trebeljevo. Kar nekaj časa se je potrebno prebijati navzdol po hribu. Pohodnik ob hoji lahko opazuje skozi veje tudi vzpetine, ki se dvigujejo v bližini. Tisti dan je bilo zanimivo opazovati meglo, ki se je vila po kotanjah vzpetin Posavskega hribovja. Po približno pol ure hoje ogledamo občino Prežganje. Stopimo v vas njenega sestavnega dela Veliko Trebeljevo.
Obiskovalca impresionira karizmatična cerkvica Sv. Križ v Velikem Trebeljevem, ki nosi tablo kulturnega spomenika. Pohodniške poti peljejo prav mimo te cerkvice.
Kmalu se odpre pogled še na večjo cerkev Sv. Marjete v Prežganju, ki se vidi daleč naokrog zaradi svoje veličine in lega na vrhu hriba.
Po videzu hiš lahko sklepamo, da je to območje ekonomsko dokaj močno. K temu prispevajo tudi novogradnje bodisi kot vikendi ali stanovanjske hiše, za katere se vidi, da je bilo v njih vloženo kar precej denarja.
Ko vstopimo v vas Prežganje, pa lahko že ogledamo naš naslednji željeni cilj, in sicer cerkev na Jančah. To cerkvico bomo imeli na očeh ves čas naše hoje, dokler ne bomo prišli do vzpetine, ki nas bo vodila do nje. Vendar za to bomo potrebovali še kar kakšno uro in pol
Ko zapustimo Prežganje je potrebno priti v naslednjo vas Volavlje in v tem delu bomo zavili v breg, ki nas bo pripeljal še nekoliko bližje Jančam.
Od tu naprej do Janč se hodi gor in dol po gozdnati pokrajini. Na nekaterih delih so gozdne poti, na drugih zopet makedamske in asfaltne. Odpira se tudi lep pogled po Posavskem hribovju. Čutiti je dobre vibracije na tem delu, k čemur vsekakor prispeva odprta pokrajina z ogromno gozdovi.
Ko dospemo do vzpetine s transformatorjem, ki vodi do Janč, se po nekaj metrih iz asfaltne ceste odcepimo levo po gozdni cesti, ki se strmo vzpne skozi gozd do cerkve na Jančah in do planinskega doma na Jančah za cerkvijo.
Planinski dom na Jančah je kvalitetni gostinski lokal s prijaznim osebjem, kvalitetno ponudbo hrane in pijače in lepimi prostori. Tu je možno tudi prespati. Njihove storitve sva preiskusila tudi z Mihom in sva bila zelo zadovoljna z njimi.
Zadovoljna sva bila tudi s kvaliteto markacij iz Višnje Gored do Janč, saj nisva bila na nobenem mestu v dilemi, kje iti, razen pri kmečkem turizmu Habjan. Po besedah gostilničarke te poti markira Planinska zveza Slovenije in Planinsko društvo Litija.
Po eno urnem počitku, katerega sva izkoristila tudi za kosilo, sva se odpravila naprej proti Sostru in Ljubljani. Ta del poti sva pričela točno ob 12 uri. Najprej je bil najin orientir kapelica pod domom na Jančah.
Nato sva hodila po asfaltnih in makedamskih cestah skozi Gabrje pri Jančah. Na poti so bile tudi kmetije, ki so bile označene po imenih. Na vrhu planote, ko se je teren nagnil navzdol, pa naju je oznaka usmerila desno v gozd.
Vendar je bila to zadnja markacije, ki sva jo lahko videla. Od tu naprej sva hodila po grapah Zahujke. Nekaj časa sva vztrajala na kolovozu, ki se je začel vse bolj strmo spuščati v dolino, seveda na poti ni bilo nobene markacije. Ko sva spoznala, da gre ta kolovoz v povsem napačno smer, sva se vrnila po poti nazaj proti osrednji poti, ki je vodila v Besnico. Vendar nisva prišla povsem do te poti, ampak sva zavila nekja pod vrhom s cesto, levo na kolovoz, ki naju je na najino srečo po 15 minutah pripeljal do naslednje kmetije, katero ime je bilo izobešeno na vhodu, vendar sem ga "izpustil" iz glave. Bila sva v naselju Vnajnarje.
Potem, ko sva zopet "ujela" cesto proti Besnici, sva ponovno ogledala tudi sinjo modre rumene markacije Poti kurirjev in vezistov. Človeku je lažje pri srcu, ko se to zgodi, potem ko je nekaj časa hodil brez markacij, izgubljen v divjih grapah hribovja. Udobna pot naju je vodila, do naslednjega razpotja, kjer so markacije zahtevale, da se spustiva levo po hribu navzdol. To se je zgodilo pri večjem kmečkem turizmu v teh krajih, imenovanem Bernardin.
Tu sva se prvič tega dne srečala z gosto meglo, ki nama je grozila že od Janč naprej. Postalo je hladneje, vidnost se je zmanjšala in to prav na mestu, kjer bi morala najti nadaljevanje poti Kurirjev in vezistov, ki na tem delu sploh ni bila označena. Pa še to se je dogajalo pri domačiji, kjer so naju z laježem in skakanjem okoli najinih nog odganjali "tečni" psi. Sicer sva za hišo videla odsek poti levo navzdol po hribu, vendar se nisva odločila za ta odcep. Midva sva jo "mahnila" bo bolj udobnem makedamu, po katerem je pripeljal tudi avto. Miha je sklepal, kjer pride avto, je udobna pot in sva se držala tega načela in po petnajstih minutah sva zopet prišla na asfaltno pot za Besnico, ki je "tekla" ves čas navzdol in po nekaj 10minutah naju pripeljala v že večkrat omenjeno vas Besnica.
Nekoliko nižje pri domačiji Bavant sva zopet opazila markcije Kurirjev in vezistov. Strumno sva stopila mimo njih po travniški poti, ki naju je pripeljala na cesto Sostro-Litija. Ob cesti je žuborel potok Besnica.
Potem sva se pa tudi midva usmerila za Sostro po cesti Sostro-Litija. Najprej naju je presenetila široka makedamska pot, ki je bila odlično vzdrževana. Nikakor nama ni bilo jasno, zakaj ta del ni asfaltiran. Na betonski utrdbi ob cesti sva lahko prebrala Tek na Volavlje, kar pomeni, da je šel tod mimo ta tek.
Kar slabo uro sva se vzpenjala proti prevalu z zaselkom Pečar. Hodila sva po udobni prej omenjeni makedamski cesti, ki se je višje prelevila v asfaltno. Da nisva ves čas hodila po cesti, je malo pod prevalom pot zavila na gozdno stezo, ki naju je pripeljala na preval, kjer sva lahko opazila nekaj smerokazov, ki so usmerjale na bližnje vrhove: Babna gora, Žagarski vrh itd.
Iz tega prevala sva odšla po makedamski cesti, na kateri je bilo kar nekaj prometa, do Sostrega. Pot je šla ves čas blago navzdol. Ob cesti sva lahko opazovala utrdbe proti posipanju iz hriba, izdelane iz hrastovih moral, ki so zadrževali skale, naložene za morali.
Prišla sva do prve ali zadnje hiše na Litijski cesti. Kako daleč sega Litijska ulica sem lahko dojel šele, ko sem prišel v Moste, kajti Litijska cesta je vse do tja in verjetno še dalj proti centru Ljubljane.
Do Sostra je bilo potrebno hoditi še kakšnih 10 minut. Ugledala sva lahko tudi ljubljansko polje, ki je zamenjalo hribovito pokrajino, katere sva bila deležna vse od Višnje Gore.
Ko sva vstopila v Ljublano, je bilo potrebno priti še do osrednje železniške postaje v centru Ljubljane. Jasno je bilo, da bo potrebno hoditi do tja slabe 2 uri. Okolje za hojo se je povsem spremenilo. Na cesti avto do avta, ob cesti številne stanovanjske hiše, gostinski lokali, trgovine, servisi, semaforji, kapelice, domislice domačinov ipd. Edino mesto za hojo je bil rob ceste oziroma gramozne bankine. Prečila sva kar nekaj delov Ljubljane: Sostro, Štepanjsko naselje, Moste, Kodeljevo in Center Ljubljane. Že ko se je povsem zmračilo, sva prišla na parkirno mesto železniške postaje, kjer sva lahko "ustavila" najin korak.
