Pohod po Poti kurirjev in vezistov: Železniki - Vodiška planina

Ob koncu leta 2009 sva se z Mihom odpravila iz Železnikov preko Dražgoš na Vodiško planino po Poti kurirjev in vezistov. Pohod sva začela pred pošto v Železnikih, ki je bila okrašena z animacijami na temo poštnih storitev.

V ozadju je bilo moč opazovati Dražgoško goro. Pod Dražgoško goro je bilo moč opaziti hiše, ki tvorijo vas Dražgoše.

Cesta proti Dražgošam se je vila ob potoku Češnjica. Korak za korakom sva se vse bolj približevala dokaj stmemu pobočju. Tik pred vzponom sva šla mimo smučišča Rudno, na katerem je bilo nekaj umetnega snega, da je bilo omogočeno smučanje.

Ko sva prišla do vasi Rudno, pa se je pričel strm vzpon proti Dražgošam. Asfaltna cesta gre cik-cak proti vasi, vendar s tem se podaljša tudi dolžina poti. Ker je bila zima, sva si lahko privoščila pot kar naravnost navzgor po strmem pobočju.

Prispela sva do partizanskega spomenika pod vasjo Dražgoše. Gre za objekt, ki ima obliko umentiške stavbe, odprte iz vseh 4 strani, vendar estetskimi stebri in kipi na partizansko tematiko v notranjosti. Nekoliko stran od te stavbe, pa je tudi mozaik, ki govori o terorju Nemcev nad vasjo Dražgoše v 2. svetovni vojni. Asfaltna pot, ki sva si ji izognila do tega trenutka, naju je pripeljala v vas Dražgoše.

Na vhodu v vas sva srečala domačina, ki sta na voz nakladala opaž, ki sta ga nameravala odpeljati na skobljanje in rezkanje. Usmerila sta naju tudi proti Jelenščicami, ki so del Dražgoš.

Ko sva prišla še višje proti Dražgoški gori, sva stopila na prvi novo zapadli sneg, ki je padel pred nekaj dnevi. Kmalu zatem sva tudi zapustila asfaltno pot in zavila proti Dražgoški gori, kjer sva lahko opazila tudi prve plavo rumene označbe Poti kurirjev in vezistov. Lepo so izstopale iz bele snežen podlage. V gozdu naju je pričakala zimska idila: 5 cm novo zapadlega snega in smreke posute s snegom. Sneg naju ni oviral pri hoji.

Kmalu sva prispela na vrh, kjer so naju označbe usmerile proti planini Kališnik. V snegu sva lahko opazila odtise živali, ki so ravno tako hodile po stezi proti planini. Čez nekaj časa sva lahko pred sabo zagledala pastirsko kočo. Že od daleč se je videlo, da v tej koči nihče več ne biva daljši čas. Čeprav sva na oknih hiše opazila novoletne okraske. Pred hišo sva lahko opazila tudi vodnjak, katerega železje sneg ni uspel povsem prekriti.

Pot sva nadaljevala po planoti Jelovice. Hodila sva po širših in ožjih poteh, ki so bile na nekaterih mestih zvožene od avtomobilov. Markacije so naju vodile proti Partizanskemu domu na Vodiški planini. Na tej poti sva poleg številnih visokoraslih smrek, ki so se vzdigovale proti plavemu nebu lahko opazila še: brunarico, sredi gozda med smrekami, manjši zamrznjeni bajer, partizanski spomenik in obsežno skladovnico drv.

Preden sva prišla do Partizanskega doma, sva srečala starejšega visokoraslega moža, ki se je s strumnimi koraki odpravljal proti Dražgošam. V pogovoru z njim sva izvedela, da dnevno prehodi številne kilometre po bližnjem in daljnem hribovju, ki je v teh krajih na razpolago. Celo k maši na Brezje se iz Krope odpravi peš. Pokazal nama je tudi kraško jamo, ki sega kar globoko v zemljo. Povedal nama je, da je obiskal že njeno notranjost z jamarji. V notranjosti so videli tudi kapnike. To jamo mu je pred 50 leti pokazal oče, ko sta pripravljala drva za zimo. Potem pa je zbiral konce vrvi, da bi splezal notri, čeprav je priznal, da z njegovimi vrvmi ne bi nikoli uspel priti noter, kar je spoznal kasneje, ko se je resnično spustil v jamo.

Nekaj sto metrov pred domom, se je potrebno spustiti po krajšem stmem bregu, kjer je treba nekaj metrov hoditi tudi po strugi potoka. Kako spolzek je ta teren, sem opazil na lastni koži, ko sem se v hipu znašel na trdih in izbočenih skalah. Na srečo sem dobil le manjše odrgnine po komolcih. Vstopila sva v Partizanski dom na Vodiški planini, kjer sva bila postrežena s strani prijaznega komunikativnega gostilničarja in njegove žene. Kasneje sva spoznala, da pripravljajo tudi kakovostno hrano. Na televizijskem zaslonu pa sva si lahko ogledala tudi veleslalom za svetovni pokal iz Lienza. Tina Maze je naskakovala zmago, vendar se je morala na koncu zadovoljiti z 8. mestom.

Pohod iz Vodiške planine do Cerknega

Sredi novembra 2009 sem se odločil, da prehodim del poti Kurirjev in vezistov. Najprej sem želel iti prvi dan iz Železnikov do Soriške planine. Ker pa je bil upravitelj Litostrojske koče na Soriški planini na Smučarskem sejmu v Ljubljani, mi ni mogel ponuditi prenočišča. Zato sem se odločil za pohod iz Kamne gorice do Petrovega Brda.

Iz Krope sem se povzpel na Vodiško planino do Partizanskega doma. Tu mimo pripelje Pot kurirjev in vezistov iz Železnikov preko Dražgoš. Na tej točki sem začel hoditi po poti Kurirjev in vezistov. Prvi dan sem želel priti do planinske koče na Petrovem Brdu. Na Vodiški planini sem bil že nekajkrat, vendar na začetku nisem bil povsem prepričan, če hodim po pravi cesti, ki je bila v vodiču Pot kurirjev in vezistov imenovana gozdna pot. Meni bi bilo bližje poimenovanje makedamska pot. Oznake Kurirjev in vezistov so bile na začetku bolj redke. Na vsake toliko časa je bilo moč ogledati kakšno. Vendar tudi to je dovolj, da pohodnik ve, da je na pravi poti.

Ko sem prišel do razpotja, na katerem lahko gremo proti Radovljici ali Bohinjski Bistrici, sem se usmeril proti bohinjskemu koncu, bolj natančno proti Rovtarici. Vendar v tistem trenutku si nisem predstavljal, kakšen geografski kraj naj bi to bil in kakšno kulturno krajino naj bi imel.

Pot do Rovtarice je bila obdana s številnimi smrekami in jelkami. Moj pogled ni bil dovolj natančen, da bi to točno vedel. Na vsake toliko časa so se izza dreves prikazale Julijske alpe, kjer je izstopal Triglav in Karavanke, kjer je kraljeval Stol. Stol se je vedno bolj oddaljeval, Julijske alpe pa so bile vedno bližje. Monotonost pokrajine so razbijali pasovi snega, zamrzneni majhni bajerji in kamni z označenimi kilometri ceste.

Na tem območju nisem pričakoval planin, vendar sem na moje presenečenje na moji desni strani ogledal prvo, ki je izgledala resnično pravljično in se je imenovala Selška planina.

Po nekaj urah hoda, me je pot pripeljala do Rovtarice. Najprej sem ogledal večjo hišo, tipično za planinske predele. Presenetila pa me je velika količina snega v njeni okolici in veliko križišče, kjer se lahko odpeljemo oz. odidemo proti Škofji Loki ali bohinjskemu koncu.

Osebno sem se odpravil na križišču proti Bohinjski bistrici. Budno sem spremljal kilometre ob cesti, tokrat so bili zabeleženi že bolj moderno, na aluminijastih tablah, ki so informirale o številki ceste in koliko km je že preteklo od začetne točke. Imel sem podatek iz vodiča, da moram prehoditi 5 km, da pridem do križišča, ki vodi na Soriško planino. Še prej sem šel mimo odcepa za Ratitovec. Vedno sem si želel iti iz Kropa na Ratitovec. Od tistega trenutka sem poznal del te poti.

Tik preden sem zavil proti Soriški planini, sem ogledal še eno planino, ki je bila še lepša kot prva. Ta se je imenovala Bitenjska planina.

Zopet sem bil na križišču cest, vendar tokrat bolj na prometnem in z moderno asfaltno prevleko. Vedno sem si predstavljal, da se bom na Soriško planino povzpel po kakšni planinski stezi, vendar vse je kazalo na to, da bom šel čisto do vrha po asfaltni poti in ob pogostem srečevanju z jeklenimi konjički. Zopet so mi pomagali merilci kilometrov ob poti, da sem bil seznanjen, koliko sem že prehodil oziroma kolimo jih moram še prehoditi.

Po dobri ure hoje sem prisopihal do koče na Soriški planini, ki leži pod smučišči z istim imenom. Ker je bil vikend, je koča imela kar nekaj gostov. Iz tega mesta se zelo lepo vidi mali in veliki Triglav.

Ko sem naredil nekaj fotografij in imel krajši pomenek z dvema turistoma, s katerima smo se pogovarjali, koliko je še do Petrovega Brda, sem se odpravil naprej, kajti do Petrovega brda sem želel priti še do noči. To možnost sta mi potrdila tudi moja sogovornika, ki sta mi povedala, da sta z avtom potrebovala od Petrovega brda do Soriške planine 20 minut. Predvideval sem, da bom jaz potreboval okoli 2 uri hoje do končne točke tega dne. Kmalu sem ugotovil, da bo potrebno po asfaltni poti, na kateri je bil dokaj velik promet, hoditi kar nekaj kilometrov, predno bom v dolini. Dolina je bila globoko pod menoj.

Ne bi mi bilo potrebno iti ves čas po asfaltu do Sorice, kajti nekaj kilometrov nižje od Soriške planine je bil odcep poti, ki je šla po gozdu proti Sorici. Samo nekaj minut sem bil na tej poti. Potem, ko sem izgubil markacije, sem se rajši odpravil nazaj proti cesti, da me ne bi ujela noč. Potem, ko sem se že kar najedel hoje po vseskozi spuštajoči asfaltni cesti, sem ogledal Sorico v večerni osvetljitvi.

Od tu sem imel še 4 kilometre do Petrovega Brda. Pot je bila tukaj dokaj ravna, v glavnem se je spuščala, na enem mestu, pa je bilo potrebno iti tudi malo navkreber. Neizrazitost pokrajine so popestrili manjši slapovi potokov in pogosti ropot mimo idočih avtomobilov. Ko sem zaslišal lajež psov, ropot cikularja za drva, reklamni napis s storitvami planinske koče na Petrovem brdu že v dokaj trdi noči, sem vedel, da bom kmalu v planinski koči Petrovo brdo.

V planinski koči Petrovo Brdo je bilo kar nekaj gostov, ki so užvila ob pijači in prijateljskem klepetu. Rudi, ki je upravitelj planinske koče, mi je pripravil pašto in postregel s pijačo. Po končanem obedu sem se odpravil v lično opremljeno sobo, kjer sem trdno zaspal do naslednjega jutra.

Tega dne sem želel iz Petrovega Brda priti na Porezen. Iz Porezna pa spustiti proti Bolnici Franji in nato v Cerkno. Zunaj me je presenetil dokaj močan veter in megla. Nič kaj prijetno vreme za hojo. Kljub temu sem se podal proti vznožju Porezna. Kmalu sem zakorakal v gost iglast gozd na pobočju porezna. Kar dober 2 uri sem potreboval, da sem prišel na plano, kjer je bila že taka višina, da podnebje ni več ugodno za rast visokih smrek in jelk. Tam domuje samo pritlikavo iglasto in drugo drevje. Tisti dan, so morali kljubovati še močnemu vetru, ki jih je upogibal naprej, nazaj, v levo in desno. Igra moči s šibkim členom. Lepo je bilo prvič ozreti dom Andreja Žvana - Borisa in vrh Porezna.

Še bolj sem bil srečen, ko sem dosegel vrh Porezna, kajti v kočo nisem nameraval zaviti, pa tistega dne to tudi ni bilo mogoče, saj so planinci vegetirali pred kočo v močnem vetru.

Ko sem se začel spuščati proti bolnici Franji, pa me je čakalo nekaj planinskih lekcij. Prva lekcija je bil močan veter, ki je mene in ostale planince hotel pomesti na tla. Da je bila situcija še bolj napeta, sem hodil tik ob strmem pobočju. Na srečo je veter pihal proti notranjosti pobočja. Ali te lahko veter vrže v prepad, sem se spraševal? Človek nima korenini kot drevo, pa še drevo, kdaj veter izruva. Nižje kot sem se spuščal, bolj šibak je postajal veter, vendar še vedno dokaj močan.

Druga lekcija pa je bila gosta megla. Gibal sem se po povsem neznanem področju. Če ne bi bilo markacij, pohodnik ali planinec nima nobenih možnosti, da pride na cilj. Ko sem zagledal prvo markacijo v gosti megli, ki je kazala proti Bolnici Franji, sem skeptično krenil po neizraziti poti, vrezano v ilovnata tla, poraščena z gosto belo rumeno travo. Ko zrem v take neizraizite poti, se vedno sprašujem, ali so plod človeške hoje, človeškega dela ali pa so vrezane s strani hodourniških voda. Na koncu sem se tudi po pogovoru z drugimi planinci, ki so se nahajali v bližini mene, le odločil, da krenem po tej neizraziti potki, ki se je videla samo nekaj metrov zaradi goste megle. Malo skepse me je obudil planinec, ki je prišel iz Poč. Ko sem ga vprašal, ali gre tam pot proti bolnici Franja, mi je odgovoril: "Ne hodi po poteh, ki jih ne poznaš v takem vremu. To se je že velikokrat slabo končalo." Pa kljub njegovemu svarilu, sem se odpravil po poti, za katero nisem bil na začetku prepričan, ali je prava. Vendar se je kasneje pokazala kot pot za bolnico Franja. Prišel sem do točke, kjer sem kar nekaj časa iskal nadaljevanje. Nikakor nisem mogel najti poti za naprej. Enostavno poti ni bilo več, markacij ravno tako ne, gosta megla pa je onemogočala kakršen koli pogled na bližnjo in daljno okolico. Ko sem hodil malo nazaj in malo naprej in iskal pot in ko sem se opogumil in le šel nekoliko naprej, kljub brezpotju, sem le opazil smerokaze, ki so kazali proti bolnici Franji in Cerknem. Odvalil se mi je kamen od srca, ker sem zopet našel pot. Čeprav prvi trenutek, nisem uspel določiti, kam kaže smerokaz, pa mi je po nekaj minutah to omogočil čisti pogled pred seboj, kajti megla se je čudežno umaknila. Poleg tega sem zagledal obrise 2 planincev, za katera dva sprva nisem vedel, ali gledam grmovje ali ljudi. Vendar, ko sta se premaknila nekoliko bližje, mi je bilo jasno, da sta planinca. Tako sta mi pokazala, kje gre pot. Z njima smo spregovorili nekaj besed, predvsem sem poudaril, da markecistom ne bi smelo biti težko zabiti tudi kakšen količek v zemljo s smerokazom. Le-ta bi bil koristen v megli.

Vendar mi ni bilo nič prijetno pri srcu, ko sem videl pred sabo, da bom moral iti čez strme grape. Posebno začetek spusta je bil zelo stm, pot je bila neizrazito vrezana v pobočje, za nameček je bilo še polno odpadlega listja na poti. Na takih mestih se zavedaš, da bi lahko tudi zdrsel v prepad, vendar ljudski rek pravi: Ne kliči hudiča.

Na srečo takih mest do bolnice Franja ni bilo prav veliko. Srečno sem po nekaj urah prispel na gozdno križišče cest, kjer se poti odcepijo za bolnico Franja, Cerkno in Poče. Še najmanj izrazita je bila tista proti bolnici Franja in zato tudi najmanj vabljiva. Odločal sem se, ali naj grem proti Cerknem ali bolnici Franja. Moja radovednost je prevladala, zato sem po krajšem iskanju poti za bolnico Franjo, z utrujenimi koraki in ožuljenimi nogami odšel proti prej omenjeni bolnici.

Ta gozdna stezica je imela naravo struge hudournika, poleg tega je bilo v kotanji, kjer se je vila ta pot, polno odpadlega lista. Na srečo je bila ta pot vse do vasi Poljane pri Cerknem dobro označena. Markacije so bile nekoliko nejasne samo v spodnjem delu, kjer sem hodil ob strmo padajočem potoku Trševka. Pa tudi tam sem srečno prehodil tisti del, ko ni bilo nobene poti.

Končno sem bil na travnikih nad vasjo Poljane. Nekoliko sem posedel na travnku nad vasjo, nato pa sem se odpravil proti vasi.

Ko sem prišel v vas, sem iskal smer za bolnico Franjo. Za prvo hišo sem zagledal smerokaz, ki je kazal proti Cerknem in je spodaj imel označbo Via Alpina. Po pogovoru z domačinom spodaj na travniku, mi je povedal, da se gre za Cerkno tudi po asfaltu, kjer je dosti bližje, kot če bi šel po Via Alpini. Za bolnico Franjo pa naj grem desno od prej omenjenega smerokaza. Glede na njegov predlog sem se odpravil v to smer, kjer sem pred hišo srečal starejšo žensko. Po pogovoru z njo sem izvedel, da imam do Cerknega do njene hiše samo 2,8 km. Glede na to, da sem bil zelo utrujen, pestili so me pa tudi žulji, sem sprejel odločitev, da ne grem proti bolnici Franji, ampak direktno v Cerkno. Planinske čevlje sem navezal na nahrbtnik, obul sandale in se podal naprej. Najprej navzdol po strmi poti do regionalne ceste za Cerkno. V slabih 3/4 ure sem bil po prej omenjeni regionalni cesti v Cerknem.

Pot od Vodiške planine do Cerknega je dokaj naporna, saj pelje čez nekaj manjših in večjih vzponov, ravno tako spustov. Pokrajina je ves čas planinska, saj smo obkroženi z Jelovico, Julijskimi alpami, Karavankami, Savinjskimi alpami, Škofjeloškim in Cerkljanskim hribovjem. Na žalost so me na tem pohodu ovirali žulji, imel pa sem občutke, da se me loteva tudi viroza.

Pohod iz ljubljanske železniške postaje do Šentvida nad Ljubljano

Glede na dosedanje pohode po Poti kurirjev in vezistov je nastala verzel med kraji: Železniška postaja Ljubljana - Šentvid nad Ljubljano. Z Mihom sva začela pohod ob nenavadni uri, ob 14:00. Vreme je bilo kot naročeno za pohodništvo, ni bilo niti prevroče niti premraz.

Miha je rojen Ljubljančan, zato sem mu samo sledil na poti proti vznožju Rašice oziroma proti Ježici. Najprej sva šla v podhod železniške postaje v Ljubljani. Ko sva prišla iz podhoda, sva zavila v Navje, ki je ljubljanski spominski park. Spoznal sem, da so tu pokopani nekateri slovenski pesniki, nekdanji ugledni meščani Ljubljane ipd.

Potem sva prišla mimo Gospodarskega razstavišča do Titove ceste in po njen vse do Save na območju Ježice.

Tu sva pa bila že ob vznožju Rašice. Najprej naju je pot vodila po cesti za Gameljne.

Kmalu je pot Kurirjev in vezistov zavila iz te poti na gozdno pot za Rašico. Pojavila se je prva sinje modro, rumena oznaka.

Potem je pot potekala po ozkih gozdnih poteh, ki so šle predvsem navkreber, redko navzdol, nekje bolj strmo, nekje pa manj. Občasno se je med drevesi odprlo in omogočilo pogled v dolino, proti Ljubljani.

Po kakšni uri hoje sva dospela do prvih pašnikov Rašice. Potrebno je bilo samo malo hoje iz mestnega vrveža in že sva bila med polji, gozdovi, travniki in hišami. Vsa ta narava je nudila mir, prvinskost in arhaičnost.

Prej opisano idilo so podkrepile še pasoče krave tik pod vasjo in lep pogled v dolino.

Nahajala sva se tik pred zelo poznano vasjo Rašica, kateri sem se prebliževal 2. v svojem življenju. Prav nič mi ni ostala v spominu od prvega obiska. V spominu sem jo imel čisto drugače, kot se mi je sedaj prikazovala.

Želel sem videti gostilno na Rašici, v kateri smo se pri prvem obisku največ zadržavali, če je takšna kot sem jo imel v mislih po prvem obisku. Pa zopet se mi je zdela čisto drugačna, kot sem si jo predstavljal.

Potem pa je Miha presenetil z informacijo, da je možno iz vasi priti do stolpa in planinske koče na Rašici. Ko sva prišla do razcepa poti, sva se odločila, da greva proti vrhu Rašice, čeprav je Pot kurirjev in vezistov zavila navzdol proti Gameljnam. Glede na predhodno viden teren iz vasi Rašica, je tudi pot potrjevala večjo strmino, ki se je nadaljevala vse do vrha, kjer bil planinski dom in razgledni stolp.

Z malo straha sem se odpravil na vrh razglednega stolpa. Sem pač oseba, ki ima rada trdna tla pod nogami. Na poti navzgor me je preletavalo še malo strahu, ki se je umiril na vrhu razglednega stolpa, kjer se je zbralo kar nekaj ljudi. Razgled na bližnjo in daljno okolico je bil dokaj jasen in pester. Z Mihom sva ugotovila, da lahko celo od tu vidiva Limbersko goro. Videla sva kar nekaj cerkva na vrhu gričev in potem sva določila eno od njih za ta kraj.

V nadaljevanju naju je pot vodila po gozdnih poteh do Gamelj. Načrtovala sva, da se bova vrnila do Rašice in nato šla po asfaltni poti do Gamelj. Glede na to, da je Rašica na nadmorski višni okoli 600 m, sva bila dokaj hitro v Gameljnah.

Gameljne so zanimiva vas, kar sem vedel že od prej, saj sem se večkrat peljal skozi to naselje v Ljubljano. Tokrat pa sem občutil to vas tudi kot pohodnik. Nekaj mogočnih hiš, potok, ki teče skozi vas, zelenicami med hišami, nekaj uspešnih obrtnikov, blokovsko naselje in luksuzne hiša na obrobju. Izstopala pa je hiša sredi vasi, ki je bila ukrajinskega ali ruskega stila.

Iz Gamelj je bilo potrebno samo hoditi po cesti za Šentvid. Prva vas iz Gamelj je bil Tacen. Tam je izstopala kajakaška proga in ogromni parkirni prostor, napolnjen z avtomobili, ki je nudil izhodiščno točko za Šmarno goro.

Na tem mestu sva bila že blizu Šentvida. Tudi okolica je že nakazovala,da gre za mestno okolje. Pa tudi avtocesto je bilo že možno zaznati. Tik pred Šentvidom se je bilo potrebno malo povzpeti in se še zadnjič ozreti proti Rašici.

Kmalu pa sva bila pred cerkvijo Sv. Vida v Šentvidu. Ime te cerkve mi je ostala v spominu, ker ima enako ime kot katedrala v Pragi.