Pohod Poljane nad Škofjo Loko - Železniki

Vsak letni čas in vsak mesec ima svoje značilnosti. Novembra prevladuje megla, sonce je bolj šibko, dnevi so kratki, listovci so goli, trava ne raste več. Del narave počiva. Današnja najina etapa Poljane nad Škofjo Loko - Železniki je bila ocenjena na okoli 10 ur, zato sva se z Mihom odpravila še v mraku iz Poljan proti Javorju. Najprej skozi Poljane po makedamski poti, ker so jo obnavljali. Šla sva tudi mimo manjšega trgovskega centra in kmalu sva imela pod nogami raven, vendar nekoliko trši asfalt v primerjavi z makedamom, ki je bolj neraven, dostikrat posut z manjšimi kamni, kjer lahko hitro pride do zvina noge, če noga stopi dovolj nesrečno. Zaradi megle, tudi ko se je zdanilo, nisva dosti videla naprej, le najino bližnjo okolico. Na začetku najine poti sva ves čas hodila ob potoku Ločivnica.

Kmalu je pot zavila navkreber proti Javorjem, vendar šlo je za udobno asfaltno pot, ki naju je najprej pripeljala do vasi Dolenčice, kjer je bil večji žagarski obrat, na kar je opozarjalo veliko kubičnih metrov hlodovine in desk.

Asfaltna pot se je vila naprej proti Javorjem, kjer sva prvič tudi ozrla markacije poti Kurirjev in vezistov. Pomaknjena je bila nekoliko noter v kmečki sadovnjak, da te prešine misel, da je tu potrebno zaviti levo. To sva tudi lahkomiselno storila, vendar naju je pot pripeljala do vrat kmečke hiše, kjer naj bi se rodil tudi slikar Anton Ažbe. Žal, dokler nisem prebral nekaj podrobnosti o njem na internetu, nisem vedel ničesar o njem. Bil je prav imeniten slikar in pedagog, ki je deloval v Münchnu. Šele po pogovoru z lastniki domačije sva izvedela, da morava pot nadaljevati po asfaltni poti naprej v breg, vendar sva že čisto v bližini Javor, kar pa nisva mogla ugotoviti zaradi goste megle.

Kmalu po tem pogovoru sva bila zopet na poti in skrenila sva na ozko gozdno pot, ki je peljala strmo navkreber čez travnike do gostilne Blegoš v Javorju. Javorje so razvita turistična vas, kar sva lahko sklepala po lični gostilni in lepo urejeni informativni tabli, ki je imela vrisane turistične poti, prenočišča in druge zanimivosti. Tudi markacije poti Kurirjev in vezistov so bile prisotne po drevesih in dugih primernih nosilcih, le odtenek plave barve, je bolj vlekel na zeleno barvo in človek pomisli, da je to morda markacija za kakšno drugo pot, ki pa ima enako barvo kot pot, ki sva jo nameravala slediti.

Še malo sva se dvignila, megle je bilo vse manj in zagledala sva temno modro nebo in Blegoš v ozadju. Bila sva v vasi Murave.

Začela sva se približevati Blegošu najprej po kolovozu, ki je šel mimo nekaj vikendov, osamelih kmetij, potočkov, v daljavi sva lahko ozrla celo Tošč. Prebijala sva se tudi po gozdnih poteh, dokler nisva prišla do makedamske poti, ki je vodila na Črni Kal. Na istem drevesu sva ozrla dve sorodni dolgi pohodniški poti: E7 in Pot Kurirjev in vezistov.

Pogled se je odprl na Ratitovec, Jelovico in v ozadju na Julijske Alpe. Pogled, ki ga lahko primerjaš s pogledom na morje, ko se pripelješ iz celine.

Nekaj časa je potrebno hoditi po tej makedamski poti, ki se vidi tudi daleč naprej in se vije okoli vzpetine, ki je vidna v daljavi. Pohodnik sluti, da je to pot za avtomobilie iz Črnega Kala proti Blegošu in ne za pohodnike. Iz prejšnjih pohodov sem vedel, da se je potrebno na Blegoš povzpeti po strmi planinski poti. Na to pot naju je usmeril smerokaz z oznako Loške transverzale in napisom Blegoš 3 km in izrazito belo puščico.

Pot je bila strma, korak težak, le palice so pomagale telesu pri premagovanju sile težnosti. V tem času je bilo na poti kar nekaj planincev, eni zadaj, eni spredaj. Ves čas pa je bil lep pogled na "morje" nižjih in višjih gora. Tiste višje so bile belo obarvane. Pobelil jih je že sneg.

Približevati sem se pričel vrhu Blegoša, kajti zdelo se mi je, da zmanjkuje vzpona. Miha pa je bil kar nekaj 10 minut pred menoj. Najprej se je pot poravnala, potem sem zagledal zaobljen gol vrh, poraščen s porumenelo travo in sprva pike, ki so predstavljale planince na vrhu Blegoša.

Bolj sem se približeval vrhu, bolj so ljudje postajali izraziti. To nedeljo jih je bilo kar nekaj zbranih okoli skrinjice s štampiljko in okoli rupnikovih bunkerjev. Iz Blegoša je lep pogled na Kamniško Savinjske Alpe, Karavanke, Julijske Alpe, Snežnik, Posavsko hribovje itd.

Mesto počitka Koča na Blegošu je bila že vidna s prostim očesom iz vrha Blegoša. Vsekakor se ji je lahko približati iz vrha Blegoša, kajti pot vodi samo dokaj strmo navzdol.

Bližje sva bila koči, bolj natančno sva videla množico ljudi, ki je sedela pred kočo in lovila pozne jesenske žarke. Koča na Blegošu nudi kvaliteto v vseh pogledih: lep izgled koče in okolice, prijazno osebje, dobra postrežba in pestra ponudba hrane ter pijače.

Glede na to, da sva do koče prispela okoli 12 ure, sva si lahko vzela 1 uro počitka. Naročila sva si hrano in pijačo. Osebno sem vzel nekaj pijače tudi za na pot, ker sta bila moja bidona prazna. Pot sva nadaljevala okoli 13 ure. Vendar prvi problem, ki se nama je pojavil, kje nadaljevati pot. Sprva sva šla po intuiciji kar proti Črnemu vrhu. Podzavestno sem si mislil, bova že nekje zavila dol v desno, ker približno sem le sklepal, kje so Železniki, najina današnja ciljna točka. Ker je po tisti poti, ki sva jo obrala, prihajalo večino ljudi do Koče na Blegošu, sem vprašal moškega in žensko mojih let, kje gre pot za Zali Log. Najprej sta nama naštevala možnosti, nato jima je Miha prebral opis poti iz vodnika Kurirjev in vezistov. Sedaj jima je bilo jasno, kje naj bi šla zamišljena pot Kurirjev in vezistov proti Zalemu Logu. "Pojdita nazaj do koče in zavijta po bregu navzdol" se je glasil odgovor moškega. "Tam je osamela smreka" je še dodal. Po teh informacijah sva se obrnila za 180 stopinj in krenila v gozd pod kočo. Nato sva zagledala na travniku pod kočo stezo in sva se odločila, da greva na njo. Vendar je to dejanje zahtevalo, da sva se vrnila do lesene ograde Koče na Blegošu. K temu naju je vodila smerna puščica na ogradi, ki je bila vidna od daleč. Ko sva prišle do nje, sva jasno videla napis Črni Kal. Meni ni bilo čisto jasno, ali vodita dve poti do Črnega Kala, kajti mnenja sem bil, da sva midva prišla iz Črnega kala. Morda gre za krožno pot, sem sklepal sam pri sebi.

Ravno takrat se je po isti poti odpravila tudi skupina planincev, ki so imeli značilno škofjeloško govorico. Vprašal sem jih, ali gre pot do Zalega Loga. Pritrdili so mi in sva šla majhen del poti z njimi. Verjetno so bili oni namenjeni na Črni Kal. Mož in žena sta povedala, da sta prišla iz Delnic, torej po isti poti kot midva, s to razliko, da sva midva šla proti Železnikom, onadva pa nazaj proti Javorjem in Delnicam pri Poljanah nad Škofjo Loko. Da ne bo pomote in bi si nekdo mislil do Delnic v Gorskem Kotarju na Hrvaškem. Ko smo prišli do odseka, kjer so se ločile naše poti, so naju usmerili na najino pot. Spraševal sem se, če bi opazil odcep brez njihove pomoči. Sedaj sva hodila po ozki gozdni poti med drevesi kar kakšno uro. Vendar je bila pot dobro vrezana v teren in tudi kakšnih pretiranih strmin ni bilo, da je bila hoja dokaj ugodna, posebno če si pomagaš s palicami. Celo nekaj plavo rumenih markacij sva opazila in smernih puščic, da sva tudi s te strani dobila potrditev, da sva na poti Kurirjev in vezistov. Po isti poti poteka tudi Loška transverzala, ki nosi knafeljčevo oznako z dodanim napisom L.

Iz gozdnih in makedamskih poti sva končno prispela do prvih hiš v okolici Zalega Loga. Posebno hiša, ki je gospodovala nad strmimi pobočji, mi je padla v oči.

Nato sva dospela v center vasi Potok. Posebno markanten je dokaj velik žuboreč potok z imenom Farji potok, ki hiti proti Zalemu Logu in še malo naprej se bo zlil v Selško Soro, sedaj bo njegova voda že v večjem potoku Davščica.

Nekaj časa sva še hodila po asfaltu in nato tudi po gozdnih poteh, dokler nisva prispela na obronke Zalega Loga. Največji pečat temu kraju dajejo žuboreči potoki in Selška Sora. Če so te vode v svojih strugah, so okras pokrajini, morda je ob njih le močnejša vlaga kot drugje. Videla pa sva posledice, kaj se zgodi, če prestopijo svoje bregove, takrat uničujejo vse pred seboj. Ravno takrat so sanirali škodo in glede na videno, so izvajali tudi utrjevanje okolice reke, da ob naslednjih podobnih okoliščinah z veliko padavin, ne bi ponovilo uničevanje človeške imovine.

Sedaj je bilo potrebno priti iz Zalega Loga do Železnikov. Glede na opis v vodniku, je potrebno prehoditi okoli 4 km do tega večjega naselja v tem delu. Hodila sva po dokaj prometni ozki asfaltni cesti, vrezano v sotesko in v dno strmih pobočij. Ob poti vidiš marsikaj: zanimive hiše, gamse, plezalne stene, kozolce toplarje, Ratitovec, votline, odcep poti do Martinj vrha ipd.

Pot končno pripelje v Železnike. Iskala sva gostino v Železnikih, po možnosti s hrano, ki bi bila odprta okoli 16 ure. Vendar sva šla mimo takih, ki so imele samo pijačo, takih, ki so se odprle šele ob 18 uri. Mlada mamica z otrokom v otroškem vozičku naju je usmerila do gostilne Pri Pujsu, ki pa je na začetku Železnikov, če pridemo iz loške smeri. Ker sva imela dovolj časa do najinega avtobusa, ki naj bi odpeljal šele ob 18:25, sva se odpravila do te gostilne.

A tudi ta je bila zaprta, da sva končala v bifeju poleg bencinske črpalke. Od tu pa tudi nisva imela daleč do avtobusne postaje. Od koder naju je odpeljal avtobus v Škofjo Loko, kjer sva imela avto. Potrebno je bilo iti samo še po drugi avto v Poljane nad Škofjo Loko in tako se je srečno zaključil še en pohod po Sloveniji. V analizi pohoda sva z Mihom ugotovila, da je bil to eden redkih pohodov, ki je vseboval vzpon na Blegoš in spust v Železnike. Enkrat gor in dol. Posebno pohodi po Dolenjski in Štajerski so sestavljeni iz številnih vzponov gor in dol, preden prideš na cilj. Tako "smrtonosno" kombinacijo ima etapa po E7 iz Podsrede do Podčetrtka. Tista pot pa resnično namuči pohodnika. Lahko jo proglasim za eno mojih najtežjih etap, poleg etape iz Tolmina do Petrovega Brda preko Bače.