Pohod Šentvid pri Ljubljani - Poljane nad Škofjo Loko

V zgodnjih jutranjih urah ob koncu oktobra 2008 sva se s prijateljem Mihom Sketom odpravila na najino prvo etapo po Poti kurirjev in vezistov. Najina etapa je vodila iz Šentvida pri Ljubljani do Poljan nad Škofjo Loko. Pot sva začela pri mogočni cerkvi Sv. Vida v Šentvidu. Še bolj natančno sva najin avto pustila pred knjižnico Šentvid.



Pot naju je vodila po mestnih ulicah ob obrobju Ljubljane pod Polhograjskimi dolomiti. Čez nekaj časa sva dospela na traso ljubljanskega maratona, ki sem jo večkrat tekel in na tistih mestih, ki so bili okoli 12 kilometra, sem bil takrat že precej izmučen, glede na to, da sem tekel na 21 kilometrov.



Po teh poteh ob obrobju Ljubljane sva hodila kar kakšno uro, dokler na Mihovo opozorilo nisva zavila desno navzgor proti Toškemu čelu. Lagodno je, če hodiš po poteh z nekom, ki pozna pot.

Nakaj sto metrov sva hodila še po asfaltu, dokler nisva skrenila pri partizanskem spomeniku kurirjev, ki pa je bil žal brez kipa. Vandali so ga morali okrasti. Glede na to, da je bil iz kakšne plemenite kovine, so pri prodaji kar nekaj iztržili za njega.



Od tu najprej se je pričela gozdna pot, ki se je strmo vzpenjala proti Toškemu čelu. Prispela sva v gozdove polhograjskega hribovja, ki je tako značilno s svojimi poraščenimi vrhovi, travniki in redkimi hišami po pokrajini. Ko sva se bližala vrhu Toškega čela, sva šla najprej mimo lovske koče, ki se je spremenila v pravcati gostinski lokal. Očitno je v teh krajih veliko število obiskovalcev, kar pa ne čudi, saj je lepa narava tako rekoč poleg mesta Ljubljana. Delovni dni se tu gori povzpenjajo otroci iz vrtcev po mihovih besedah.



Malo naprej, ko sva dosegla vrh Toškega čela, sva lahko videla s prostimi očmi Snežnik v sklopu vrhov okoli Cerknice. Nama ni bilo čisto jasno, kateri vrhovi so to, vendar nama je na to vprašanje odgovoril domačin, ki je pometal pred hišo. Le malo zatem pa je z lahkotnim korakom in s psom na vrvici odšel proti Katarini ali Topolu kot so rekli kraju po 2. svetovni vojni v času socializma. Tudi naju je pot vodila proti Katarini in še enkrat sva srečala moža, ki nama je povedal, kateri hribi se tudi vidiju iz njihovih krajev, vendar tokrat se je on že vračal, midva sva s strumnim korakoh hodila proti prej navedenemu kraju.
Pred gostilno na Katarini sva opazila veliko avatomobilov in nagovoril naju je tudi prodajalec s planinsko opremo, katerega sem na videz poznal, saj sem nekoč od njega kupil manjši nahrbtnik, ki mi dobro služi še dandanes. Tokrat je prodajal pohodniške dereze. Zanimalo ga je, če midva morda veva, kje gre največ pohodnikov. Miha mu je skušal razložiti, a očitno mož ni dobil informacije, ki jo je iskal. To je bilo videti iz njegovega obraza. Mene je prepričal, zato sem ga vprašal, če lahko kupim njegove dereze. Njegov odgovor je bil pritrdilen in je predlagal, če odidemo do njegovega avtomobila, kjer je računal, da bo šlo veliko ljudi mimo. Vendar s pretokom ljudi trenutno ni bil zadovoljen. Ko smo prišli do njegovega avtomobila, je odprl prtljažnik, vzel dereze za mene in najprej demonstriral, kako se pritrdijo na čevelj, rekoč, da artikel, ki stane 32 EUR, mora nuditi popoln servis. Ko sem mu plačal blago, sem pospravil dereze v nahrbtnik in z Mihom sva se odpravila proti Grmadi in Tošču.

Treba je bilo malo iti skozi gozd, po gozdnih poteh, ki so bile prikrite z listjem in spodaj so grozile korenine in kamenje za zvinj gležnjev, dokler nisva dospela do pobočja Grmade, ki se mi je zdel s svojim vrhom kot nekakšna povečana krtina na travniku. Resnično je bil pravilne oblike, podobne piramidi in oko je lahko zazrlo ljudi na njegovem vrhu. Resnično zanimiv pogled.

Z Mihom niti pomislila nisva, da bi se povzpela na Grmado, kajti oba sva že bila na njenem vrhu pred nekaj časa. Miha celo večkrat, jaz enkrat. Glede na to, kako dolga pot naju je še čakala do Poljan, je bila to tudi racionalna odločitev. Malo najprej sva zagledala smerokaze, ki so vodili po Polhograjskem hribovju. Verjetno sva pogledala, koliko časa rabiva do Tošča in verjetno je bil čas okoli ure.

Na tej poti sem bil drugič, zato sem vedel, da bova šla mimo kmetije odprtih vrat Gonče, ki pa je bila bolj podobna gostinskemu obratu kot kmetiji. V prijetnem jesenskem toplem soncu so na terasi uživali pohodniki ob pijači.

Midva sva odbrzela naprej proti Tošču. Bila sva na delu, kjer se je gozdna pot kar nekaj časa strmo vzpenjala proti Tošču in mene je kar utrudila. Pomislil sem, da sem letos premalo hodil po takih terenih, da bi bil korak bolj lahkoten in tudi kakšen kilogram imam preveč za ta cilj. Zato se je bilo z užitkom usesti na klopce na vrhu Tošča in nekaj pomalicati. Pridružila sva se večjemu številu pohodnikov, ki so seboj imeli tudi manjše otroke. Celo svetovni prvak v strelstvu Rajmond Debevec je bil na vrhu tisti čas in ni mi bilo takoj čisto jasno, zakaj je neka gospodična rekla, pripravite fotoaparate. Ko sem se zazrl v njih sem videl Rajmonda Debevca, ki se je s skupino ostalih pohodnikov, postavil pred foto objektiv.

Zopet je bilo potrebno vstati in se odpraviti v smeri Črnega vrha in Pasje ravni, od koder se je potrebno samo še spustiti do Poljan. Po spustu skozi gozd in značilnih stezah prikritimi z listjem, sva dospela do hiš in asfaltne poti.

Potem sva šla malo po gozdu, malo po asfaltu, dokler nisva dospela do turistične kmetije Ogrinc, kjer sva se oskrbela s jabolčnim sokom, pomešanim s hruškovim in nama je služil vse do Poljan in tudi za naslednji dan ga je nekaj ostalo. Izvedela sva tudi, da bi se tu dalo prespati na njihovem seniku. Lahko bi se dobilo tudi kakšno odejo. Morda je to dobrodošla informacija za pohodnike po Evropski pešpoti E7,kajti ni prenočišč na tem koncu od Govejka do Vrhnike.

Od te kmetije najprej, je bilo treba kar nekaj časa hoditi po gozdnih poteh. Pot se je krajši čas vzpenjala, potem vzravnala, dokler ni priša na plano v vasi Črni vrh. Potrebno je bilo omeniti, da smo si pot križali ves čas z večjo skupino pohodnikov, katera je bila sestavljena iz sorodstva in domujejo v okolici Škofje Loke. Namenjeni so bili v Lučine. Pot pa so začeli v Škofji Loki in so prišli do vasi Selo preko Ožbolta. Skupino so tvorili mladoletniki, ljudje okoli 30, 40 in 50 let. Opazni so bili pohodniki v oranžnih majicah, vendar nisem zaznal, ali je šlo za majice, ki so bile narejena za ta pohod. Povedali so mi, da gredo vsako leto na ta pohod in to je bil njihov že 9. Vendar, ko sva se ustavila z Mihom na turistični kmetiji, so odšli naprej. V gozdu pa sva srečala 2 moža okoli 45 let, ki sta bila malo vznemirjena, ker sta izgubila skupino. Po mobitelu sta jih našla in ugotovila, kje so in sta se nekoliko pomirila. Skupaj smo krenili proti Črnemu vrhu. Vendar smo se kmalu razšli, ker so zaustavili svoj korak, med tem časom, se jima je pridružil še en član sorodstva, za kozarček "limonc", kot so oni rekli. Pijačo so ponudili tudi meni, a sem jo odklonil, ker me ni teknila takrat. Ko sva prišla na plano, se je odprl pred nama lep razgled na Škofjelošlo pogorje s Starim, Mladim vrhom, Blegošem, Poreznom in v daljavi je bilo bohinjsko pogorje. Malo sva se usedla na klopco, ki je prav tako omogočala pogled na prej opisano pokrajino. Kmalu sva se odpravila v središče vasi Črni vrh, kjer se nahaja tudi turistična kmetija Košir. Večkrat sem klical v to gostilno, ali imajo prenočišča, vendar so mi pred 2 leti odgovorili, da jih bodo naredili. Na pobudo Miha sva šla še enkrat vprašat v gostilno, kako je s prenočišči, vendar je tokrat mlada gospodična dokončno povedala, da ne bodo imeli prenočišč, ker ni dovolj obiska. Tako se je razblinila edina možnost, da bi našli prenočišče za evro pohodnike na tem delu. Naslednji dan sem se pogovarjal z uslužbencem Turistične točke v Poljanah, da bi morda kakšen lastnik sob v tem delu prepeljal z avtomobilom evropohodnike iz Suhega Dola k njim in jim omogočil streho nad glavo med pohodom po E7.

Naju je nato čakal zadnji del iz Črnega vrha do Poljan. Po asfaltni poti sva se odpravila na Pasjo raven. Na vrhu Pasje ravni nisva našla markirani gozdni odcep s plavo rumenimi krogi Poti kurirjev in vezistov, ki naju naj bi vodil do Bukovega vrha. Pot sva nadaljevala po asfaltni poti v smeri Poljan. Vendar nisva bila zadovoljna z najino smerjo, kajti tudi po pogledu na zemljevid, sva lahko ugotovila, da gre pot precej naokoli in bi naredila znatno več kilometrov do Poljan kot če najdeva pot do Bukovega vrha in potem iz njega do Poljan. Uporabila sva vsa sredstva, da bi izvedla, kako priti do Bukovega vrha. Spraševala sva 2 mlajša fanta in 2 mlajši dekleti, s katerimi smo se srečali, kje iti do Bukovega vrha. Vendar njihov nasvet je bil, vrniti se na razcep poti na vrhu Pasje ravni in iti v smeri smerokazov za Bukov vrh. Midva sva se kljub nasvetom podala naprej in kmalu so naju dohiteli pohodniki iz Škofje loke in nama dali navodila, naj greva kar po cesti navzdol in najdeva odcep desno za Bukov vrh. Kratek čas sva šla še z njimi, ko so zavili na cesto za Lučine, midva sva nadaljevala pot proti Poljanam. Bila sva malo v dvomih, ali bova našla odcep za Bukov vrh. Na najini desni strani sva videla lično manjšo cerkev na hribu in zdelo se nama je, da je to Bukov vrh. Samo kako priti do njega, saj sva videla okoli samo strma pobočja, poraščena z gozdom. A kljub temu naju je pot pripeljala do križišča, kjer je bil obledel smerokaz, na katerem je verjetno pisalo Bukov vrh. To sva lahko sklepala iz črk, ki so pustile sledi na lesenem smerokazu. Odločila sva se, da greva na tem križišču desno proti Bukovem vrhu. Sedaj nama je bilo tudi že jasno, da sva zgrešila plavo rumene markacije Poti kurirjev in vezistov. Tisti trenutek sva hodila po dokaj lepi gozdni poti do prvih hiš Bukovega vrha. Center vasi s cerkvijo, pa je bil od teh hiš oddaljen skoraj 45 minut hoje. Ko sva prišla iz gozda na plano, sva zagledala na vrhu strmega pobočja moškega z dvema otrokoma, ki so gledali na cesto. Vprašala sva jih, ali se gre tu za Bukov vrh in moški je odgovoril, da do njega pelje lepa pot, kar naju je zelo vzpodbudilo. Za kmetijo sva srečala zopet starejšega moškega in njegovo ženo, ki jo je moški imenoval mami. Zastavila sva jima vprašnaje, koliko časa še rabiva do Bukovega vrha in iz kje sta se onadva povzpela. Mož je odgovoril, da sta šla po rečni strugi iz Hotovlja. Aha sem rekel iz Hotavelj, kjer klešejo marmor. Moški je odločno odgovoril, da ne iz Hotavelj, ampak iz Hotovlja. Kar nisem mogel verjeti, da imata v taki bližini dva kraja tako podono ime in sem še kar trdil iz Hotavelj, ker sem mislil, da ga narobe razumem. Moški pa je že kar malo živčno poudarjal, da prihajata iz Hotovlja. Končno sem dojel, da sta tu 2 kraja z zelo podobnim imenom. To sem lahko končno spoznal, ko naju je pot iz tega hribovja pripelja v vas Hotovlja. Vendar tisti trenutek, sva bila oddaljena od tega kraja več kot uro. Najprej je bilo treba iti mimo cerkve na Bukovem vrhu.

Do cerkve je bilo potrebno priti po strmem bregu. Na vhodnih vratih se je dalo prebrati, da gre za cerkev Žalostne Matere Božje, da je veliko slikarij izdelal umetnik iz Hotovlja s priimkom Šubic in da je to romarska cerkev, v katero so romali ljudje z glavoboli. Na tem mestu sva bila v dilemi, kje nadaljevati pot. Vodič naju je usmeril na desno od cerkve in proti hiši. Vendar nikakor nisva našla to pot, dokler se ni pred nama pojavila gospodična z lahktonimi gibi po teh stmih pobočjih in nama pokazala pot, po kateri se je svojih značilnim gibanjem odpravila navzdol tudi sama. Hodila sva nekaj metrov za njo, dokler nismo dospeli na križišče, kjer je ona odšla levo, nama pa velela naj greva kar naravnost. Potem sva prišla do samotne kmetije, kjer zopet nisva vedela kam. Plavo rumenih oznak ni bilo, da nama bi bile v pomoč. Zopet sta naju rešila starejši moški in ženska, ki sta počasi korakala proti nama. Zopet sta naju usmerila na pravo pot. Moški nama je povedal, da je tukaj podjetnik iz Medvod, če se ne motim s priimkom Prosen, ki je tudi lastnik gostinskega lokala Kanu v bližini Zbiljskega jezera, tod postavil ograde za jelenjad. On pelje tudi svojo ženo na ogled jelenov. Malo naju je prestrašil, da morda ne bo mogoče iti preko ograd, vendar se je kasneje izkazalo, da ne obstaja ta problem.

Ko sva prišla do naslednje samotne kmetije, sva zopet ostala brez ideje, kje naj bi šla pot. Zopet sva brala vodnik, iskala markacije na lipi kot je svetoval vodnik. A lipe nikjer s smerokazi. Zagledala sva pa električne drogove, ki jih je ravno tako omenjal vodnik. Odpravila sva se po travnati poti, dokler nisva zagledala plavo rumenih markacij. Lepo je ugotoviti, da si na pravi poti, posebej ko pričakuješ, da se bo kmalu naredila noč. Ura je bila že okoli 5 popoldan.

Potrebno je bilo samo še iti do vasi Hotovlja po dokaj strmi ozki gozdni poti z listjem, koreninami in manjšimi kamni. Ves čas sva videla pod sabo vas, za katero sem mislil, da so že to Poljane. Vendar, ko sem prišel v vas, sem lahko na hišnih številkah prebral, da je to vas Hotovlja.

Sredi vasi sva zagleda tudi lepo hišo, ki je bila kombinacija stare in nove gradnje z zelo opaznimi freskami.

Ostal nama je samo še zadnji slab kilometer do Poljan nad Škofjo Loko. Zadnji del je bilo zanimivo opazovati hiše, ki so bile nameščene na robu pogorja. Končno sva prišla do poljanske Sore in ceste Škofja Loka - Cerkno, za katero je tudi gostilna Na Vidmu, kjer sva zjutraj pustila enega od najinih avtomobilov.

Lakota nama je velela, da sva šla nekaj pojesti v to gostilno. Vsekakor je bilo prijetno obiskati gostilno, kjer se je vse odvijalo v zelo vaškem vzdušju. Tudi na jedilniku je bila samo še svinjska pečenka, pražen krompir in golaš. Tu se mi je zgodila še ena nerodnost, da sem pozabil palice, ki sem jih ravnodušno vrgel ob prihodu poleg avtomobila. Zato sem se moral vrniti naslednji dan po njih v upanju, da so jih pošteni ljudje prislonili ob stavbu, v bližino kjer sem imel parkiran avto. Naslednji dan nisem mogel verjeti očem, da so bile palice prislonjene tam, kjer sem jih želel.