Najprej sem moral priti do cerkve Janeza Krstnika v Ljutomerju. Eno cerkev sem že videl iz vlaka, zato sem mimoidočo gospo, vprašal, če je tisto cerkev Janeza Krstnika, ki je bila že na dosegu mojih oči. Ko mi je potrdila, sem se odpravil v smeri cerkve.
Ravno takrat, ko sem šel mimo cerkve, so pogrebci prišli iz cerkve, na kar je opozarjala njihova črna oblačila in njihovi obrazi, ki so izražali žalost. Tudi v mojo dušu se je naselilo nekoliko grenkobe. Vendar kmalu sem se zopet posvetil poti in skrbel, da mi je korak tekel s primerno hitrostjo. Kljub temu, da ni bilo opaziti markacij Poti kurirjev in vezistov, sem vedel, da sem na pravi poti, kajti na diktafonu sem imel posnet vodič Jožeta Dobnika: Pot kurirjev in vezistov. Prva vas, ki sem jo dosegel iz Ljutomerja je bila Spodnji Kamenščak. Glede na to, da sem hodil po lokalni cesti, so mimo mene švigala razna vozila: osebni avtomobili, traktorji, motorna kolesa. Vestno sem se jim umikal na bankine, da ne bi prišlo do kakšne nesreče.
Kmalu sem prišel do mladinskega hostla, ki bi bil morda zanimiv za tiste, ki bi si želeli prenočišče, internet. Mladinsko prenočiše se nahaja na naslednjem naslovu: Youth hostel Prlekije-Ljutomer, mladinski dom/hostel, Spodnji Kamenščak 23, 9240 Ljutomer.
Nekoliko več se je pričelo dogajati, ko sem iz lokalne ceste, po kateri sem hodil kakšno uro iz Ljutomera na križišču, zavil levo proti vasi Cezanjevci. Do vasi sem se spustil po strmem bregu. Tam sem tudi videl prvo sinje modro rumeni znak Poti kurirjev in vezistov.
Nekoliko naprej iz vasi Cezanjevci sem lahko opazoval velika rumena polja, ki jim je dajala podobo oljna repica.
Ko pa sem prišel do prvih hiš v vasi Branoslavci, pa je prišlo do mojih prvih težav glede orientacije na poti. Z "vodičev" se nisva prav dobro razumela. Bil sem v dvomih, ali bi moral že na začetku vasi zaviti levo v breg, kajti tam se je odcepila pot. Glede na nadaljni opis pa se mi je zdelo, da se bo pot odcepila levo šele kasneje v središču vasi. Nekoliko neodločno sem se podal naprej po asfaltni cesti.
Dejstvo je bilo, da se je bilo potrebno kreniti levo v središču vasi Branislavi, nekoliko korakov naprej od Okrepčevalnice Iztok Hanžekovič, Branoslavci 16, 9240 Ljutomer. V tej okrepčevalnici sem kupil nekaj plastenk vode, ki je gasila mojo žejo v nadaljevanju poti. Čeprav še vedno nisem bil prepričan, da sem na pravi poti, me je v to prepričalo, ko sem šel mimo hiše v Vogričevcih, ki je bila postojanka OF. Na to je opozarjala spominsko obeležje na hiši.
V vasi Radoslavci pa se je pričela nekoliko bolj pestra pohodniška pot vse do Moravskega vrha - kjer sem prenočil - posebno ko sem stopil iz lokalne ceste na dokaj strmo asfaltirano pot, ki mi je peljala najprej mimo lovske koče.
Najprej sem hodil mimo obsežnih nasadov jabolk.
Nasadi vinske trte t.i. gorice se zdi, da so tukaj kar malo v ozadju, a kljub temu se vseeno pojavljajo.
Potem, ko sem kakšnih 10 minut hodil po mešanem gozdu po lepem gozdnem kolovozu, sem prišel do vasi Kuršinci. Tu sem se pričel vzpenjati po bregu navzgor. Ta vzpon je trajal več kot eno uro. Ta teren je predstaljal pravo spremembo glede na do sedanjo pot.
Vzpon se je končal pri cerkvi v Mali Nedelji. Šlo je za arhaično cerkev, ki je bila videti zelo nenavadna za moj okus. Pogled nanjo me je postavilo v srednji vek.
Še bolj pa sem bil presenečen, ko sem stopal skozi Malo Nedeljo. Očarala so me slikovite stavbe.
Spoznal sem tudi, da tu ne bi bilo težav s prenočevanjem in obedi, kajti šel sem mimo vsaj 1 gostilne, ki je ponujala vse to. Imenovala se je gostilna Slekovec.
Jaz sem se odpravil naprej po Poti kurirjev in vezistov, kajti rezerviral sem že prejšnji dan sobo na turistični kmetiji Žunic na Moravskem vrhu. Zopet me je čakal vzpon do prej omenjenega kraja. Vzpenjanje me je zelo prijalo, imel sem še dovolj energije, lepo sem ujel ritem rok in nog in porivanje z rokami mi je olajševalo vzpon. Na tem delu poti me je ujel tudi sončni zahod.
Ko se je že naredila noč, sem prišel na turistično kmetijo Žinko. Natakarica mi je povedala, da je kuharica že odšla, ker je bila ura že 8 zvečer. Prosil sem jo za kruh in sem pojedel nekaj konzerv iz nahrbtnika. Soba, v kateri sem prespal je bila lično urejena. Popolnost je onemogočala pobita streha in kar nekajkrat sem na rahlo odaril z glavo v ta del prostora, ker nisem vajen takih prostorov.
Naslednji dan sem se okoli 8 ure odpravil proti Gomili oziroma proti Senčaku, kajti Gomila je starodavno ime za ta kraj, kajti tam je bilo pokopališče. Do Senčaka sem hodil več kot 1 uro in sem se vzpel do stolpa na Gomili.
Vendar tu nisem dobro razumel navodila v vodiču. Nikakor nisem dojel, da se moram vrniti nazaj na križišče, kjer sem zavil levo iz glavne ceste proti Gomili. Celo na zemljevidu, ki je priložen vodiču, je tako vrisano. Tu se je še enkrat pokazalo, da zemljevid ne znam še uporabljati za odlično oceno. Še enkrat se je v tem primeru izkazal rek: Kdor nima v glavi, ima v nogah, kajti jaz sem odšel naprej od stolpa na drugi konec Senčaka. Šele pogovor z domačini, ko sem jim povedal, da grem proti Cerkvenjaku, Kokolanjščaku, mi je odprl oči in sem dojel, da se moram vrniti na prej omenjeno križišče. Vendar ta napaka, mi je vzela najman 1 uro časa.
Ko sem se vrnil nazaj na križišče in dospel po nekaj minutah iz križišča na regionalno cesto Gornja Radgona - Ptuj, zopet nisva bila z vodičem na istih "valovnih dolžinah". Tu bi moral takoj iti po makedamski cesti naravnost proti vasi Kokolonjščak.
Jaz pa sem šel po regionalni cesti proti Ptuju. Ko sem prišel na križišče, kjer me je tabla usmerjala na levo v breg na Kokolonjščak, vendar ta cesta je bila asfaltna in situacija ni bila nič podobna opisu v vodiču. To me je nekoliko motilo in kar nisem želel iti v vzpon, da se ne bi zopet več kilometrov vračal. Zopet so me rešila navodila starejšega človeka, ki je na njivi okupaval oljne buček, ki dajejo bučno olje. Povedal mi je, da je tam na križišču makedamska pot, ki je bližnica za vzpon na Kokolonjščak in je dolga nekaj sto metrov. Meni je svetoval, da se naj kar vzpnem po asfaltni cesti, po kateri nisem želel iti malo pred tem. Vrnil sem se na asfaltno križišče za Kokolonjščak in se začel vzpenjati proti vasi. V vasi Kokolonjščak sem posel tudi zanimiv okrasek pred hišo: žival iz slame. Verjetno je ta imitacija živali zajec.
V nadaljevanju sem se vzpenjal po asfaltni cesti skozi več vasi: Slavšina, Galušak, Kadrenci ipd. Na tem območju, sem lahko ogledal, kakšen znak Poti kurirjev in vezistov. Znaki dajejo pohodniku sigurnost, da je na pravi poti. Izgleda, da je bilo na tej poti včasih več znakov, vendar so zbledeli in ostali samo tisti najbolj obstojni.
Po več ur hoje sem prišel do regionalne ceste Gornja Radgona - Lenart. Po njej sem se odpravil mimo značilnega znamenja z granato proti Cerkvenjaku.
Že ko sem hodil proti Cerkvenjaku navkreber sem zagledal markantno vaško pokopališče. Ko sem si mu približal, sem pred njim videl parkiranih nekaj vozil. Takoj sem mislil, da bo tu kakšna prireditev za 1.maj. A kmalu sem srečal veliko ljudi, predvsem okoli 20 let, ki so v črnih oblekah hodili proti pokopališču. Bolj sem se bližal središču Cerkvenjaku z cerkvijo v središču, vse več pogrebcev sem srečeval. Res jih je bilo veliko. Še v šoli, kjer učim, ne vidim toliko mladih punc in fantov. Kasneje sem izvedel, da je šlo za pogreb mladega policista, ki je izgubil življenje v prometni nesreči pri Blaguškem jezeru.
V Cerkvenjaku sem se pozanimal, kje bi lahko spal med Cerkvenjakom in Zavrhom oziroma Lenartom. Ker sem ugotovil, da v teh krajih ni prenočišč, sem se odločil, da bom prespal v Cerkvenjaku v gostišču Anton. Te odločitve kasneje nisem obžaloval, kajti naslednji dan sem že v popoldanskih urah prispel v Maribor, poleg tega pa je to gostilna, ki ima "super" sobe, zelo dobro hrano in prijazno gostilniško osebje.
Naslednji dan sem se že okoli 6. ure zjutraj odpravil proti Mariboru. Najprej sem hodil po regionalni cesti proti Lenartu. Zelo dolgo časa sem hodil v bližini avtoceste za Maribor. Vse dokler nisem v vasi Srednja Senarska zavil na avtocestnem odcepu proti Ptuju in prečkal reko Pesnica.
Razveselilo me je, ko sem iz lokalne ceste za Ptuj stopil na makedamsko cesto za Gočavski vrh.
Na poti Zavrhu me je pot vodila zopet po tipičnih Slovenskih goricah, s slemeni, goricami, mešanim gozdom, travniki in ličnimi hišami ob cesti.
Po nekaj ur hoje sem dospel do naslednjega razglednega stolpa na Zavrhu. Vendar na nobenega izmed njih se nisem povzpel, morda tudi zaradi tega, ker mi na poti ni manjkalo vzponov.
Ves čas hoje od Cerkvenjaka naprej sem lahko zarel v Pohorje, ki je bil najprej zelo oddaljen, potem pa je bil vse bližje. Redkokdaj se zgodi, da lahko gledaš cilj svoje poti, kajti vedel sem, da je v tej smeri tudi Maribor, končni cilj moje poti.
Pot me je vodila naprej po dokaj prometni cesti do vasi na hribu, imenovane Zgornja Korena. Na križišču v tej vasi sem moral zaviti proti dolini, vendar sem se kmalu zopet vzpel proti Korenskemu vrhu. Iz Korenjskega vrha pa proti Zimici, kjer sem zopet hodil malo preveč kilometrov, kajti preslišal sem navodilu v vodiču, da je potrebno v središču Zimice stopiti na makedamsko pot pri številki Zimica 56 a. Zelo pomembno je, da stopimo na to makedamsko cesto, ki se kmalu prelevi v gozdno cesto in nas po zanimivi poti odpelje proti Mariboru.
Ko po nekaj časa pridemo na lokalno cesto za Malečnik, smo naredili zadnji pravilni korak, da uspešno pridemo v Maribor.
Prišel sem utrujen pred zadnji vzpon za Maribor v kraju Metava. Nisem pričakoval, da bom na vrhu tega vzpona zagledal Maribor in reko Dravo predvsem blizu.
Po strmem bregu sem se spustil v Trčovo. To naselje se je vleko več kilometrov. Tu se ob cesti tudi videl majhnega modrasa, ki se je nastavljal soncu in je bil povsem na miru, kot bi bil mrtev.
Kar malo neprijetno je bilo hoditi po zelo prometni cesti, kjer sem se ves čas umikal avtomobilom in njihovimi strlečimi ogledali. Poživil mi je pogled na slikovito naselje Celestrina, ki mi je kar malo spominjalo na kakšen obmorski kraj ob Jadranskem morju.
Komaj sem čakal, kdaj bom prišel v Malečnik. Bil sem že dokaj utrujen in sonce je močno pripekalo. Ves čas sem dehidracijo preprečeval s pitjem vode iz plastenke. Ko sem zapustil Malečnik, sem bil tik pred Mariborom.
Ko sem se približeval mostu čez Dravo, sem že na daleč zagledal moškega, ki je na ovinku mahal mimo idočim avtomobilom. Nič mi ni bilo jasno, zakaj tako vedenje. Nekoliko bojazljivo sem se približal moškemu z dolgo belo brado. Ko sem ga ogovoril, sem lahko iz njegovih besed razbral, da opozarja politiko, da naj ukinejo plačilo za azbestne snovi, če jih želimo predati komunalnim službam. Ljudje rajši odlagajo azbestne snovi v gozdove, da se izognejo plačilo npr. tudi na področje Melja, ki je predmestje Maribora. Tam je nabral ta material in ga naložil na ovinek. Šlo je za Francija Jesenika, znanega po čiščenju travnikov in gozdov v Mariboru in njegovi okolici.
Sprehodil sem se po makedamski cesti do Melja, delavskega naselja Maribora. Čeprav mi je Franci Jesenik povedal, da bodo tu naredili v bodočnosti cesto za avtomobile. Tako ne bo mogoče več tako idilično vstopiti v mesto Maribor po Poti kurirjev in vezistov.
Pot me je vodila skozi Melje.
Ko sem prišel do Intesovih mlinov, sem se zavedal, da bom kmalu v centru Maribora.
Pot me je vodila v center Maribora do pošte na Slomškovem trgu.
Odpravil sem se čez stari most čez Dravo.
Pot me je vodila mimo dvorane Tabor in vse bližje sem bil vznožju Pohorja.
V bližini vznožja Pohorja sem šel mimo table, ki sporoča, da je v bližinih hotel Bajt, kjer je možno prenočiti.
Dospel sem do vznožja Pohorja in table na Streliški ulici, ki je naznanjala, da se tu pričenja Slovenska planinska pot.
Na poti je bilo dokaj prijetno, kajti pokrajina je bila zelo kultivirana, s številnimi lepimi hišami. Še posebaj so mi bili všeč narisane črte okoli oken, pri nekaterih hišah, zanimive ograje in domiselne skulpture pri hišah. Nekoliko so me le strašili spuščeni psi, ki so glasno lajali in nekateri tudi letali okoli mene. Tisti najbolj hudi so bili varno za ograjo, vendar njihov lajež je bil zelo glasen in preteč, da bodo raztrgali človeka, če bo le možno.
