Pohodi po poti kurirjev in vezistov

Pohod po Poti kurirjev in vezistov iz Ljutomerja do Maribora

2010-04-30T23:33:00.000-07:00

Konec aprila 2010 sem se v popoldanskih urah z vlakom pripeljal iz Maribora v Ljutomer. Vreme je bilo toplo in sončno. Izstopil sem na postaji Ljutomer mesto, s težkim nahrbtnikom na hrbtu, t.i. komandno torbico čez rame, ki je segala čez boke na mojo levo stran telesa in moj drugi par nog v obliki palic za nordijsko hojo. Prvič sem poskušal zavarovati moje noge pred žulji na podplatih s silikonskimi vložki, ki sežejo po celi dolžini čevlja. Vse skupaj je izgledalo res obetajoče. Proti mestu sem se odpravil samozavestno, kajti čez Ljutomer sem že pešačil pred nekaj leti, ko sem hodil po Evropski pešpoti E7. To je bil tudi razlog, da nisem pričel svojega pohoda v Gačanih, kajti prehodil sem že pot v smeri:Ljutomer, Veržej in Beltinci. Ne hodim rad večkrat po isti trasi, samo če obstajajo za to posebni razlogi, vendar jih tokrat ni bilo. To se pa lahko privoščim tudi za to, ker ne zbiram žigov.

Najprej sem moral priti do cerkve Janeza Krstnika v Ljutomerju. Eno cerkev sem že videl iz vlaka, zato sem mimoidočo gospo, vprašal, če je tisto cerkev Janeza Krstnika, ki je bila že na dosegu mojih oči. Ko mi je potrdila, sem se odpravil v smeri cerkve.

Ravno takrat, ko sem šel mimo cerkve, so pogrebci prišli iz cerkve, na kar je opozarjala njihova črna oblačila in njihovi obrazi, ki so izražali žalost. Tudi v mojo dušu se je naselilo nekoliko grenkobe. Vendar kmalu sem se zopet posvetil poti in skrbel, da mi je korak tekel s primerno hitrostjo. Kljub temu, da ni bilo opaziti markacij Poti kurirjev in vezistov, sem vedel, da sem na pravi poti, kajti na diktafonu sem imel posnet vodič Jožeta Dobnika: Pot kurirjev in vezistov. Prva vas, ki sem jo dosegel iz Ljutomerja je bila Spodnji Kamenščak. Glede na to, da sem hodil po lokalni cesti, so mimo mene švigala razna vozila: osebni avtomobili, traktorji, motorna kolesa. Vestno sem se jim umikal na bankine, da ne bi prišlo do kakšne nesreče.

Kmalu sem prišel do mladinskega hostla, ki bi bil morda zanimiv za tiste, ki bi si želeli prenočišče, internet. Mladinsko prenočiše se nahaja na naslednjem naslovu: Youth hostel Prlekije-Ljutomer, mladinski dom/hostel, Spodnji Kamenščak 23, 9240 Ljutomer.

Nekoliko več se je pričelo dogajati, ko sem iz lokalne ceste, po kateri sem hodil kakšno uro iz Ljutomera na križišču, zavil levo proti vasi Cezanjevci. Do vasi sem se spustil po strmem bregu. Tam sem tudi videl prvo sinje modro rumeni znak Poti kurirjev in vezistov.

Nekoliko naprej iz vasi Cezanjevci sem lahko opazoval velika rumena polja, ki jim je dajala podobo oljna repica.

Ko pa sem prišel do prvih hiš v vasi Branoslavci, pa je prišlo do mojih prvih težav glede orientacije na poti. Z "vodičev" se nisva prav dobro razumela. Bil sem v dvomih, ali bi moral že na začetku vasi zaviti levo v breg, kajti tam se je odcepila pot. Glede na nadaljni opis pa se mi je zdelo, da se bo pot odcepila levo šele kasneje v središču vasi. Nekoliko neodločno sem se podal naprej po asfaltni cesti.

Dejstvo je bilo, da se je bilo potrebno kreniti levo v središču vasi Branislavi, nekoliko korakov naprej od Okrepčevalnice Iztok Hanžekovič, Branoslavci 16, 9240 Ljutomer. V tej okrepčevalnici sem kupil nekaj plastenk vode, ki je gasila mojo žejo v nadaljevanju poti. Čeprav še vedno nisem bil prepričan, da sem na pravi poti, me je v to prepričalo, ko sem šel mimo hiše v Vogričevcih, ki je bila postojanka OF. Na to je opozarjala spominsko obeležje na hiši.

V vasi Radoslavci pa se je pričela nekoliko bolj pestra pohodniška pot vse do Moravskega vrha - kjer sem prenočil - posebno ko sem stopil iz lokalne ceste na dokaj strmo asfaltirano pot, ki mi je peljala najprej mimo lovske koče.

Najprej sem hodil mimo obsežnih nasadov jabolk.

Nasadi vinske trte t.i. gorice se zdi, da so tukaj kar malo v ozadju, a kljub temu se vseeno pojavljajo.

Potem, ko sem kakšnih 10 minut hodil po mešanem gozdu po lepem gozdnem kolovozu, sem prišel do vasi Kuršinci. Tu sem se pričel vzpenjati po bregu navzgor. Ta vzpon je trajal več kot eno uro. Ta teren je predstaljal pravo spremembo glede na do sedanjo pot.

Vzpon se je končal pri cerkvi v Mali Nedelji. Šlo je za arhaično cerkev, ki je bila videti zelo nenavadna za moj okus. Pogled nanjo me je postavilo v srednji vek.

Še bolj pa sem bil presenečen, ko sem stopal skozi Malo Nedeljo. Očarala so me slikovite stavbe.

Spoznal sem tudi, da tu ne bi bilo težav s prenočevanjem in obedi, kajti šel sem mimo vsaj 1 gostilne, ki je ponujala vse to. Imenovala se je gostilna Slekovec.

Jaz sem se odpravil naprej po Poti kurirjev in vezistov, kajti rezerviral sem že prejšnji dan sobo na turistični kmetiji Žunic na Moravskem vrhu. Zopet me je čakal vzpon do prej omenjenega kraja. Vzpenjanje me je zelo prijalo, imel sem še dovolj energije, lepo sem ujel ritem rok in nog in porivanje z rokami mi je olajševalo vzpon. Na tem delu poti me je ujel tudi sončni zahod.

Ko se je že naredila noč, sem prišel na turistično kmetijo Žinko. Natakarica mi je povedala, da je kuharica že odšla, ker je bila ura že 8 zvečer. Prosil sem jo za kruh in sem pojedel nekaj konzerv iz nahrbtnika. Soba, v kateri sem prespal je bila lično urejena. Popolnost je onemogočala pobita streha in kar nekajkrat sem na rahlo odaril z glavo v ta del prostora, ker nisem vajen takih prostorov.

Naslednji dan sem se okoli 8 ure odpravil proti Gomili oziroma proti Senčaku, kajti Gomila je starodavno ime za ta kraj, kajti tam je bilo pokopališče. Do Senčaka sem hodil več kot 1 uro in sem se vzpel do stolpa na Gomili.
Vendar tu nisem dobro razumel navodila v vodiču. Nikakor nisem dojel, da se moram vrniti nazaj na križišče, kjer sem zavil levo iz glavne ceste proti Gomili. Celo na zemljevidu, ki je priložen vodiču, je tako vrisano. Tu se je še enkrat pokazalo, da zemljevid ne znam še uporabljati za odlično oceno. Še enkrat se je v tem primeru izkazal rek: Kdor nima v glavi, ima v nogah, kajti jaz sem odšel naprej od stolpa na drugi konec Senčaka. Šele pogovor z domačini, ko sem jim povedal, da grem proti Cerkvenjaku, Kokolanjščaku, mi je odprl oči in sem dojel, da se moram vrniti na prej omenjeno križišče. Vendar ta napaka, mi je vzela najman 1 uro časa.

Ko sem se vrnil nazaj na križišče in dospel po nekaj minutah iz križišča na regionalno cesto Gornja Radgona - Ptuj, zopet nisva bila z vodičem na istih "valovnih dolžinah". Tu bi moral takoj iti po makedamski cesti naravnost proti vasi Kokolonjščak.

Jaz pa sem šel po regionalni cesti proti Ptuju. Ko sem prišel na križišče, kjer me je tabla usmerjala na levo v breg na Kokolonjščak, vendar ta cesta je bila asfaltna in situacija ni bila nič podobna opisu v vodiču. To me je nekoliko motilo in kar nisem želel iti v vzpon, da se ne bi zopet več kilometrov vračal. Zopet so me rešila navodila starejšega človeka, ki je na njivi okupaval oljne buček, ki dajejo bučno olje. Povedal mi je, da je tam na križišču makedamska pot, ki je bližnica za vzpon na Kokolonjščak in je dolga nekaj sto metrov. Meni je svetoval, da se naj kar vzpnem po asfaltni cesti, po kateri nisem želel iti malo pred tem. Vrnil sem se na asfaltno križišče za Kokolonjščak in se začel vzpenjati proti vasi. V vasi Kokolonjščak sem posel tudi zanimiv okrasek pred hišo: žival iz slame. Verjetno je ta imitacija živali zajec.

V nadaljevanju sem se vzpenjal po asfaltni cesti skozi več vasi: Slavšina, Galušak, Kadrenci ipd. Na tem območju, sem lahko ogledal, kakšen znak Poti kurirjev in vezistov. Znaki dajejo pohodniku sigurnost, da je na pravi poti. Izgleda, da je bilo na tej poti včasih več znakov, vendar so zbledeli in ostali samo tisti najbolj obstojni.

Po več ur hoje sem prišel do regionalne ceste Gornja Radgona - Lenart. Po njej sem se odpravil mimo značilnega znamenja z granato proti Cerkvenjaku.

Že ko sem hodil proti Cerkvenjaku navkreber sem zagledal markantno vaško pokopališče. Ko sem si mu približal, sem pred njim videl parkiranih nekaj vozil. Takoj sem mislil, da bo tu kakšna prireditev za 1.maj. A kmalu sem srečal veliko ljudi, predvsem okoli 20 let, ki so v črnih oblekah hodili proti pokopališču. Bolj sem se bližal središču Cerkvenjaku z cerkvijo v središču, vse več pogrebcev sem srečeval. Res jih je bilo veliko. Še v šoli, kjer učim, ne vidim toliko mladih punc in fantov. Kasneje sem izvedel, da je šlo za pogreb mladega policista, ki je izgubil življenje v prometni nesreči pri Blaguškem jezeru.

V Cerkvenjaku sem se pozanimal, kje bi lahko spal med Cerkvenjakom in Zavrhom oziroma Lenartom. Ker sem ugotovil, da v teh krajih ni prenočišč, sem se odločil, da bom prespal v Cerkvenjaku v gostišču Anton. Te odločitve kasneje nisem obžaloval, kajti naslednji dan sem že v popoldanskih urah prispel v Maribor, poleg tega pa je to gostilna, ki ima "super" sobe, zelo dobro hrano in prijazno gostilniško osebje.

Naslednji dan sem se že okoli 6. ure zjutraj odpravil proti Mariboru. Najprej sem hodil po regionalni cesti proti Lenartu. Zelo dolgo časa sem hodil v bližini avtoceste za Maribor. Vse dokler nisem v vasi Srednja Senarska zavil na avtocestnem odcepu proti Ptuju in prečkal reko Pesnica.

Razveselilo me je, ko sem iz lokalne ceste za Ptuj stopil na makedamsko cesto za Gočavski vrh.

Na poti Zavrhu me je pot vodila zopet po tipičnih Slovenskih goricah, s slemeni, goricami, mešanim gozdom, travniki in ličnimi hišami ob cesti.

Po nekaj ur hoje sem dospel do naslednjega razglednega stolpa na Zavrhu. Vendar na nobenega izmed njih se nisem povzpel, morda tudi zaradi tega, ker mi na poti ni manjkalo vzponov.

Ves čas hoje od Cerkvenjaka naprej sem lahko zarel v Pohorje, ki je bil najprej zelo oddaljen, potem pa je bil vse bližje. Redkokdaj se zgodi, da lahko gledaš cilj svoje poti, kajti vedel sem, da je v tej smeri tudi Maribor, končni cilj moje poti.

Pot me je vodila naprej po dokaj prometni cesti do vasi na hribu, imenovane Zgornja Korena. Na križišču v tej vasi sem moral zaviti proti dolini, vendar sem se kmalu zopet vzpel proti Korenskemu vrhu. Iz Korenjskega vrha pa proti Zimici, kjer sem zopet hodil malo preveč kilometrov, kajti preslišal sem navodilu v vodiču, da je potrebno v središču Zimice stopiti na makedamsko pot pri številki Zimica 56 a. Zelo pomembno je, da stopimo na to makedamsko cesto, ki se kmalu prelevi v gozdno cesto in nas po zanimivi poti odpelje proti Mariboru.

Ko po nekaj časa pridemo na lokalno cesto za Malečnik, smo naredili zadnji pravilni korak, da uspešno pridemo v Maribor.

Prišel sem utrujen pred zadnji vzpon za Maribor v kraju Metava. Nisem pričakoval, da bom na vrhu tega vzpona zagledal Maribor in reko Dravo predvsem blizu.

Po strmem bregu sem se spustil v Trčovo. To naselje se je vleko več kilometrov. Tu se ob cesti tudi videl majhnega modrasa, ki se je nastavljal soncu in je bil povsem na miru, kot bi bil mrtev.

Kar malo neprijetno je bilo hoditi po zelo prometni cesti, kjer sem se ves čas umikal avtomobilom in njihovimi strlečimi ogledali. Poživil mi je pogled na slikovito naselje Celestrina, ki mi je kar malo spominjalo na kakšen obmorski kraj ob Jadranskem morju.

Komaj sem čakal, kdaj bom prišel v Malečnik. Bil sem že dokaj utrujen in sonce je močno pripekalo. Ves čas sem dehidracijo preprečeval s pitjem vode iz plastenke. Ko sem zapustil Malečnik, sem bil tik pred Mariborom.

Ko sem se približeval mostu čez Dravo, sem že na daleč zagledal moškega, ki je na ovinku mahal mimo idočim avtomobilom. Nič mi ni bilo jasno, zakaj tako vedenje. Nekoliko bojazljivo sem se približal moškemu z dolgo belo brado. Ko sem ga ogovoril, sem lahko iz njegovih besed razbral, da opozarja politiko, da naj ukinejo plačilo za azbestne snovi, če jih želimo predati komunalnim službam. Ljudje rajši odlagajo azbestne snovi v gozdove, da se izognejo plačilo npr. tudi na področje Melja, ki je predmestje Maribora. Tam je nabral ta material in ga naložil na ovinek. Šlo je za Francija Jesenika, znanega po čiščenju travnikov in gozdov v Mariboru in njegovi okolici.

Sprehodil sem se po makedamski cesti do Melja, delavskega naselja Maribora. Čeprav mi je Franci Jesenik povedal, da bodo tu naredili v bodočnosti cesto za avtomobile. Tako ne bo mogoče več tako idilično vstopiti v mesto Maribor po Poti kurirjev in vezistov.

Pot me je vodila skozi Melje.

Ko sem prišel do Intesovih mlinov, sem se zavedal, da bom kmalu v centru Maribora.

Pot me je vodila v center Maribora do pošte na Slomškovem trgu.

Odpravil sem se čez stari most čez Dravo.

Pot me je vodila mimo dvorane Tabor in vse bližje sem bil vznožju Pohorja.

V bližini vznožja Pohorja sem šel mimo table, ki sporoča, da je v bližinih hotel Bajt, kjer je možno prenočiti.

Dospel sem do vznožja Pohorja in table na Streliški ulici, ki je naznanjala, da se tu pričenja Slovenska planinska pot.

Na poti je bilo dokaj prijetno, kajti pokrajina je bila zelo kultivirana, s številnimi lepimi hišami. Še posebaj so mi bili všeč narisane črte okoli oken, pri nekaterih hišah, zanimive ograje in domiselne skulpture pri hišah. Nekoliko so me le strašili spuščeni psi, ki so glasno lajali in nekateri tudi letali okoli mene. Tisti najbolj hudi so bili varno za ograjo, vendar njihov lajež je bil zelo glasen in preteč, da bodo raztrgali človeka, če bo le možno.

Pohod po Poti kurirjev in vezistov: Železniki - Vodiška planina

2009-12-29T01:00:00.000-08:00

Ob koncu leta 2009 sva se z Mihom odpravila iz Železnikov preko Dražgoš na Vodiško planino po Poti kurirjev in vezistov. Pohod sva začela pred pošto v Železnikih, ki je bila okrašena z animacijami na temo poštnih storitev.

V ozadju je bilo moč opazovati Dražgoško goro. Pod Dražgoško goro je bilo moč opaziti hiše, ki tvorijo vas Dražgoše.

Cesta proti Dražgošam se je vila ob potoku Češnjica. Korak za korakom sva se vse bolj približevala dokaj stmemu pobočju. Tik pred vzponom sva šla mimo smučišča Rudno, na katerem je bilo nekaj umetnega snega, da je bilo omogočeno smučanje.

Ko sva prišla do vasi Rudno, pa se je pričel strm vzpon proti Dražgošam. Asfaltna cesta gre cik-cak proti vasi, vendar s tem se podaljša tudi dolžina poti. Ker je bila zima, sva si lahko privoščila pot kar naravnost navzgor po strmem pobočju.

Prispela sva do partizanskega spomenika pod vasjo Dražgoše. Gre za objekt, ki ima obliko umentiške stavbe, odprte iz vseh 4 strani, vendar estetskimi stebri in kipi na partizansko tematiko v notranjosti. Nekoliko stran od te stavbe, pa je tudi mozaik, ki govori o terorju Nemcev nad vasjo Dražgoše v 2. svetovni vojni. Asfaltna pot, ki sva si ji izognila do tega trenutka, naju je pripeljala v vas Dražgoše.

Na vhodu v vas sva srečala domačina, ki sta na voz nakladala opaž, ki sta ga nameravala odpeljati na skobljanje in rezkanje. Usmerila sta naju tudi proti Jelenščicami, ki so del Dražgoš.

Ko sva prišla še višje proti Dražgoški gori, sva stopila na prvi novo zapadli sneg, ki je padel pred nekaj dnevi. Kmalu zatem sva tudi zapustila asfaltno pot in zavila proti Dražgoški gori, kjer sva lahko opazila tudi prve plavo rumene označbe Poti kurirjev in vezistov. Lepo so izstopale iz bele snežen podlage. V gozdu naju je pričakala zimska idila: 5 cm novo zapadlega snega in smreke posute s snegom. Sneg naju ni oviral pri hoji.

Kmalu sva prispela na vrh, kjer so naju označbe usmerile proti planini Kališnik. V snegu sva lahko opazila odtise živali, ki so ravno tako hodile po stezi proti planini. Čez nekaj časa sva lahko pred sabo zagledala pastirsko kočo. Že od daleč se je videlo, da v tej koči nihče več ne biva daljši čas. Čeprav sva na oknih hiše opazila novoletne okraske. Pred hišo sva lahko opazila tudi vodnjak, katerega železje sneg ni uspel povsem prekriti.

Pot sva nadaljevala po planoti Jelovice. Hodila sva po širših in ožjih poteh, ki so bile na nekaterih mestih zvožene od avtomobilov. Markacije so naju vodile proti Partizanskemu domu na Vodiški planini. Na tej poti sva poleg številnih visokoraslih smrek, ki so se vzdigovale proti plavemu nebu lahko opazila še: brunarico, sredi gozda med smrekami, manjši zamrznjeni bajer, partizanski spomenik in obsežno skladovnico drv.

Preden sva prišla do Partizanskega doma, sva srečala starejšega visokoraslega moža, ki se je s strumnimi koraki odpravljal proti Dražgošam. V pogovoru z njim sva izvedela, da dnevno prehodi številne kilometre po bližnjem in daljnem hribovju, ki je v teh krajih na razpolago. Celo k maši na Brezje se iz Krope odpravi peš. Pokazal nama je tudi kraško jamo, ki sega kar globoko v zemljo. Povedal nama je, da je obiskal že njeno notranjost z jamarji. V notranjosti so videli tudi kapnike. To jamo mu je pred 50 leti pokazal oče, ko sta pripravljala drva za zimo. Potem pa je zbiral konce vrvi, da bi splezal notri, čeprav je priznal, da z njegovimi vrvmi ne bi nikoli uspel priti noter, kar je spoznal kasneje, ko se je resnično spustil v jamo.

Nekaj sto metrov pred domom, se je potrebno spustiti po krajšem stmem bregu, kjer je treba nekaj metrov hoditi tudi po strugi potoka. Kako spolzek je ta teren, sem opazil na lastni koži, ko sem se v hipu znašel na trdih in izbočenih skalah. Na srečo sem dobil le manjše odrgnine po komolcih. Vstopila sva v Partizanski dom na Vodiški planini, kjer sva bila postrežena s strani prijaznega komunikativnega gostilničarja in njegove žene. Kasneje sva spoznala, da pripravljajo tudi kakovostno hrano. Na televizijskem zaslonu pa sva si lahko ogledala tudi veleslalom za svetovni pokal iz Lienza. Tina Maze je naskakovala zmago, vendar se je morala na koncu zadovoljiti z 8. mestom.

Pohod iz Vodiške planine do Cerknega

2009-11-23T00:51:00.000-08:00

Sredi novembra 2009 sem se odločil, da prehodim del poti Kurirjev in vezistov. Najprej sem želel iti prvi dan iz Železnikov do Soriške planine. Ker pa je bil upravitelj Litostrojske koče na Soriški planini na Smučarskem sejmu v Ljubljani, mi ni mogel ponuditi prenočišča. Zato sem se odločil za pohod iz Kamne gorice do Petrovega Brda.

Iz Krope sem se povzpel na Vodiško planino do Partizanskega doma. Tu mimo pripelje Pot kurirjev in vezistov iz Železnikov preko Dražgoš. Na tej točki sem začel hoditi po poti Kurirjev in vezistov. Prvi dan sem želel priti do planinske koče na Petrovem Brdu. Na Vodiški planini sem bil že nekajkrat, vendar na začetku nisem bil povsem prepričan, če hodim po pravi cesti, ki je bila v vodiču Pot kurirjev in vezistov imenovana gozdna pot. Meni bi bilo bližje poimenovanje makedamska pot. Oznake Kurirjev in vezistov so bile na začetku bolj redke. Na vsake toliko časa je bilo moč ogledati kakšno. Vendar tudi to je dovolj, da pohodnik ve, da je na pravi poti.

Ko sem prišel do razpotja, na katerem lahko gremo proti Radovljici ali Bohinjski Bistrici, sem se usmeril proti bohinjskemu koncu, bolj natančno proti Rovtarici. Vendar v tistem trenutku si nisem predstavljal, kakšen geografski kraj naj bi to bil in kakšno kulturno krajino naj bi imel.

Pot do Rovtarice je bila obdana s številnimi smrekami in jelkami. Moj pogled ni bil dovolj natančen, da bi to točno vedel. Na vsake toliko časa so se izza dreves prikazale Julijske alpe, kjer je izstopal Triglav in Karavanke, kjer je kraljeval Stol. Stol se je vedno bolj oddaljeval, Julijske alpe pa so bile vedno bližje. Monotonost pokrajine so razbijali pasovi snega, zamrzneni majhni bajerji in kamni z označenimi kilometri ceste.

Na tem območju nisem pričakoval planin, vendar sem na moje presenečenje na moji desni strani ogledal prvo, ki je izgledala resnično pravljično in se je imenovala Selška planina.

Po nekaj urah hoda, me je pot pripeljala do Rovtarice. Najprej sem ogledal večjo hišo, tipično za planinske predele. Presenetila pa me je velika količina snega v njeni okolici in veliko križišče, kjer se lahko odpeljemo oz. odidemo proti Škofji Loki ali bohinjskemu koncu.

Osebno sem se odpravil na križišču proti Bohinjski bistrici. Budno sem spremljal kilometre ob cesti, tokrat so bili zabeleženi že bolj moderno, na aluminijastih tablah, ki so informirale o številki ceste in koliko km je že preteklo od začetne točke. Imel sem podatek iz vodiča, da moram prehoditi 5 km, da pridem do križišča, ki vodi na Soriško planino. Še prej sem šel mimo odcepa za Ratitovec. Vedno sem si želel iti iz Kropa na Ratitovec. Od tistega trenutka sem poznal del te poti.

Tik preden sem zavil proti Soriški planini, sem ogledal še eno planino, ki je bila še lepša kot prva. Ta se je imenovala Bitenjska planina.

Zopet sem bil na križišču cest, vendar tokrat bolj na prometnem in z moderno asfaltno prevleko. Vedno sem si predstavljal, da se bom na Soriško planino povzpel po kakšni planinski stezi, vendar vse je kazalo na to, da bom šel čisto do vrha po asfaltni poti in ob pogostem srečevanju z jeklenimi konjički. Zopet so mi pomagali merilci kilometrov ob poti, da sem bil seznanjen, koliko sem že prehodil oziroma kolimo jih moram še prehoditi.

Po dobri ure hoje sem prisopihal do koče na Soriški planini, ki leži pod smučišči z istim imenom. Ker je bil vikend, je koča imela kar nekaj gostov. Iz tega mesta se zelo lepo vidi mali in veliki Triglav.

Ko sem naredil nekaj fotografij in imel krajši pomenek z dvema turistoma, s katerima smo se pogovarjali, koliko je še do Petrovega Brda, sem se odpravil naprej, kajti do Petrovega brda sem želel priti še do noči. To možnost sta mi potrdila tudi moja sogovornika, ki sta mi povedala, da sta z avtom potrebovala od Petrovega brda do Soriške planine 20 minut. Predvideval sem, da bom jaz potreboval okoli 2 uri hoje do končne točke tega dne. Kmalu sem ugotovil, da bo potrebno po asfaltni poti, na kateri je bil dokaj velik promet, hoditi kar nekaj kilometrov, predno bom v dolini. Dolina je bila globoko pod menoj.

Ne bi mi bilo potrebno iti ves čas po asfaltu do Sorice, kajti nekaj kilometrov nižje od Soriške planine je bil odcep poti, ki je šla po gozdu proti Sorici. Samo nekaj minut sem bil na tej poti. Potem, ko sem izgubil markacije, sem se rajši odpravil nazaj proti cesti, da me ne bi ujela noč. Potem, ko sem se že kar najedel hoje po vseskozi spuštajoči asfaltni cesti, sem ogledal Sorico v večerni osvetljitvi.

Od tu sem imel še 4 kilometre do Petrovega Brda. Pot je bila tukaj dokaj ravna, v glavnem se je spuščala, na enem mestu, pa je bilo potrebno iti tudi malo navkreber. Neizrazitost pokrajine so popestrili manjši slapovi potokov in pogosti ropot mimo idočih avtomobilov. Ko sem zaslišal lajež psov, ropot cikularja za drva, reklamni napis s storitvami planinske koče na Petrovem brdu že v dokaj trdi noči, sem vedel, da bom kmalu v planinski koči Petrovo brdo.

V planinski koči Petrovo Brdo je bilo kar nekaj gostov, ki so užvila ob pijači in prijateljskem klepetu. Rudi, ki je upravitelj planinske koče, mi je pripravil pašto in postregel s pijačo. Po končanem obedu sem se odpravil v lično opremljeno sobo, kjer sem trdno zaspal do naslednjega jutra.

Tega dne sem želel iz Petrovega Brda priti na Porezen. Iz Porezna pa spustiti proti Bolnici Franji in nato v Cerkno. Zunaj me je presenetil dokaj močan veter in megla. Nič kaj prijetno vreme za hojo. Kljub temu sem se podal proti vznožju Porezna. Kmalu sem zakorakal v gost iglast gozd na pobočju porezna. Kar dober 2 uri sem potreboval, da sem prišel na plano, kjer je bila že taka višina, da podnebje ni več ugodno za rast visokih smrek in jelk. Tam domuje samo pritlikavo iglasto in drugo drevje. Tisti dan, so morali kljubovati še močnemu vetru, ki jih je upogibal naprej, nazaj, v levo in desno. Igra moči s šibkim členom. Lepo je bilo prvič ozreti dom Andreja Žvana - Borisa in vrh Porezna.

Še bolj sem bil srečen, ko sem dosegel vrh Porezna, kajti v kočo nisem nameraval zaviti, pa tistega dne to tudi ni bilo mogoče, saj so planinci vegetirali pred kočo v močnem vetru.

Ko sem se začel spuščati proti bolnici Franji, pa me je čakalo nekaj planinskih lekcij. Prva lekcija je bil močan veter, ki je mene in ostale planince hotel pomesti na tla. Da je bila situcija še bolj napeta, sem hodil tik ob strmem pobočju. Na srečo je veter pihal proti notranjosti pobočja. Ali te lahko veter vrže v prepad, sem se spraševal? Človek nima korenini kot drevo, pa še drevo, kdaj veter izruva. Nižje kot sem se spuščal, bolj šibak je postajal veter, vendar še vedno dokaj močan.

Druga lekcija pa je bila gosta megla. Gibal sem se po povsem neznanem področju. Če ne bi bilo markacij, pohodnik ali planinec nima nobenih možnosti, da pride na cilj. Ko sem zagledal prvo markacijo v gosti megli, ki je kazala proti Bolnici Franji, sem skeptično krenil po neizraziti poti, vrezano v ilovnata tla, poraščena z gosto belo rumeno travo. Ko zrem v take neizraizite poti, se vedno sprašujem, ali so plod človeške hoje, človeškega dela ali pa so vrezane s strani hodourniških voda. Na koncu sem se tudi po pogovoru z drugimi planinci, ki so se nahajali v bližini mene, le odločil, da krenem po tej neizraziti potki, ki se je videla samo nekaj metrov zaradi goste megle. Malo skepse me je obudil planinec, ki je prišel iz Poč. Ko sem ga vprašal, ali gre tam pot proti bolnici Franja, mi je odgovoril: "Ne hodi po poteh, ki jih ne poznaš v takem vremu. To se je že velikokrat slabo končalo." Pa kljub njegovemu svarilu, sem se odpravil po poti, za katero nisem bil na začetku prepričan, ali je prava. Vendar se je kasneje pokazala kot pot za bolnico Franja. Prišel sem do točke, kjer sem kar nekaj časa iskal nadaljevanje. Nikakor nisem mogel najti poti za naprej. Enostavno poti ni bilo več, markacij ravno tako ne, gosta megla pa je onemogočala kakršen koli pogled na bližnjo in daljno okolico. Ko sem hodil malo nazaj in malo naprej in iskal pot in ko sem se opogumil in le šel nekoliko naprej, kljub brezpotju, sem le opazil smerokaze, ki so kazali proti bolnici Franji in Cerknem. Odvalil se mi je kamen od srca, ker sem zopet našel pot. Čeprav prvi trenutek, nisem uspel določiti, kam kaže smerokaz, pa mi je po nekaj minutah to omogočil čisti pogled pred seboj, kajti megla se je čudežno umaknila. Poleg tega sem zagledal obrise 2 planincev, za katera dva sprva nisem vedel, ali gledam grmovje ali ljudi. Vendar, ko sta se premaknila nekoliko bližje, mi je bilo jasno, da sta planinca. Tako sta mi pokazala, kje gre pot. Z njima smo spregovorili nekaj besed, predvsem sem poudaril, da markecistom ne bi smelo biti težko zabiti tudi kakšen količek v zemljo s smerokazom. Le-ta bi bil koristen v megli.

Vendar mi ni bilo nič prijetno pri srcu, ko sem videl pred sabo, da bom moral iti čez strme grape. Posebno začetek spusta je bil zelo stm, pot je bila neizrazito vrezana v pobočje, za nameček je bilo še polno odpadlega listja na poti. Na takih mestih se zavedaš, da bi lahko tudi zdrsel v prepad, vendar ljudski rek pravi: Ne kliči hudiča.

Na srečo takih mest do bolnice Franja ni bilo prav veliko. Srečno sem po nekaj urah prispel na gozdno križišče cest, kjer se poti odcepijo za bolnico Franja, Cerkno in Poče. Še najmanj izrazita je bila tista proti bolnici Franja in zato tudi najmanj vabljiva. Odločal sem se, ali naj grem proti Cerknem ali bolnici Franja. Moja radovednost je prevladala, zato sem po krajšem iskanju poti za bolnico Franjo, z utrujenimi koraki in ožuljenimi nogami odšel proti prej omenjeni bolnici.

Ta gozdna stezica je imela naravo struge hudournika, poleg tega je bilo v kotanji, kjer se je vila ta pot, polno odpadlega lista. Na srečo je bila ta pot vse do vasi Poljane pri Cerknem dobro označena. Markacije so bile nekoliko nejasne samo v spodnjem delu, kjer sem hodil ob strmo padajočem potoku Trševka. Pa tudi tam sem srečno prehodil tisti del, ko ni bilo nobene poti.

Končno sem bil na travnikih nad vasjo Poljane. Nekoliko sem posedel na travnku nad vasjo, nato pa sem se odpravil proti vasi.

Ko sem prišel v vas, sem iskal smer za bolnico Franjo. Za prvo hišo sem zagledal smerokaz, ki je kazal proti Cerknem in je spodaj imel označbo Via Alpina. Po pogovoru z domačinom spodaj na travniku, mi je povedal, da se gre za Cerkno tudi po asfaltu, kjer je dosti bližje, kot če bi šel po Via Alpini. Za bolnico Franjo pa naj grem desno od prej omenjenega smerokaza. Glede na njegov predlog sem se odpravil v to smer, kjer sem pred hišo srečal starejšo žensko. Po pogovoru z njo sem izvedel, da imam do Cerknega do njene hiše samo 2,8 km. Glede na to, da sem bil zelo utrujen, pestili so me pa tudi žulji, sem sprejel odločitev, da ne grem proti bolnici Franji, ampak direktno v Cerkno. Planinske čevlje sem navezal na nahrbtnik, obul sandale in se podal naprej. Najprej navzdol po strmi poti do regionalne ceste za Cerkno. V slabih 3/4 ure sem bil po prej omenjeni regionalni cesti v Cerknem.

Pot od Vodiške planine do Cerknega je dokaj naporna, saj pelje čez nekaj manjših in večjih vzponov, ravno tako spustov. Pokrajina je ves čas planinska, saj smo obkroženi z Jelovico, Julijskimi alpami, Karavankami, Savinjskimi alpami, Škofjeloškim in Cerkljanskim hribovjem. Na žalost so me na tem pohodu ovirali žulji, imel pa sem občutke, da se me loteva tudi viroza.

Pohod iz ljubljanske železniške postaje do Šentvida nad Ljubljano

2009-06-06T10:21:00.000-07:00

Glede na dosedanje pohode po Poti kurirjev in vezistov je nastala verzel med kraji: Železniška postaja Ljubljana - Šentvid nad Ljubljano. Z Mihom sva začela pohod ob nenavadni uri, ob 14:00. Vreme je bilo kot naročeno za pohodništvo, ni bilo niti prevroče niti premraz.

Miha je rojen Ljubljančan, zato sem mu samo sledil na poti proti vznožju Rašice oziroma proti Ježici. Najprej sva šla v podhod železniške postaje v Ljubljani. Ko sva prišla iz podhoda, sva zavila v Navje, ki je ljubljanski spominski park. Spoznal sem, da so tu pokopani nekateri slovenski pesniki, nekdanji ugledni meščani Ljubljane ipd.

Potem sva prišla mimo Gospodarskega razstavišča do Titove ceste in po njen vse do Save na območju Ježice.

Tu sva pa bila že ob vznožju Rašice. Najprej naju je pot vodila po cesti za Gameljne.

Kmalu je pot Kurirjev in vezistov zavila iz te poti na gozdno pot za Rašico. Pojavila se je prva sinje modro, rumena oznaka.

Potem je pot potekala po ozkih gozdnih poteh, ki so šle predvsem navkreber, redko navzdol, nekje bolj strmo, nekje pa manj. Občasno se je med drevesi odprlo in omogočilo pogled v dolino, proti Ljubljani.

Po kakšni uri hoje sva dospela do prvih pašnikov Rašice. Potrebno je bilo samo malo hoje iz mestnega vrveža in že sva bila med polji, gozdovi, travniki in hišami. Vsa ta narava je nudila mir, prvinskost in arhaičnost.

Prej opisano idilo so podkrepile še pasoče krave tik pod vasjo in lep pogled v dolino.

Nahajala sva se tik pred zelo poznano vasjo Rašica, kateri sem se prebliževal 2. v svojem življenju. Prav nič mi ni ostala v spominu od prvega obiska. V spominu sem jo imel čisto drugače, kot se mi je sedaj prikazovala.

Želel sem videti gostilno na Rašici, v kateri smo se pri prvem obisku največ zadržavali, če je takšna kot sem jo imel v mislih po prvem obisku. Pa zopet se mi je zdela čisto drugačna, kot sem si jo predstavljal.

Potem pa je Miha presenetil z informacijo, da je možno iz vasi priti do stolpa in planinske koče na Rašici. Ko sva prišla do razcepa poti, sva se odločila, da greva proti vrhu Rašice, čeprav je Pot kurirjev in vezistov zavila navzdol proti Gameljnam. Glede na predhodno viden teren iz vasi Rašica, je tudi pot potrjevala večjo strmino, ki se je nadaljevala vse do vrha, kjer bil planinski dom in razgledni stolp.

Z malo straha sem se odpravil na vrh razglednega stolpa. Sem pač oseba, ki ima rada trdna tla pod nogami. Na poti navzgor me je preletavalo še malo strahu, ki se je umiril na vrhu razglednega stolpa, kjer se je zbralo kar nekaj ljudi. Razgled na bližnjo in daljno okolico je bil dokaj jasen in pester. Z Mihom sva ugotovila, da lahko celo od tu vidiva Limbersko goro. Videla sva kar nekaj cerkva na vrhu gričev in potem sva določila eno od njih za ta kraj.

V nadaljevanju naju je pot vodila po gozdnih poteh do Gamelj. Načrtovala sva, da se bova vrnila do Rašice in nato šla po asfaltni poti do Gamelj. Glede na to, da je Rašica na nadmorski višni okoli 600 m, sva bila dokaj hitro v Gameljnah.

Gameljne so zanimiva vas, kar sem vedel že od prej, saj sem se večkrat peljal skozi to naselje v Ljubljano. Tokrat pa sem občutil to vas tudi kot pohodnik. Nekaj mogočnih hiš, potok, ki teče skozi vas, zelenicami med hišami, nekaj uspešnih obrtnikov, blokovsko naselje in luksuzne hiša na obrobju. Izstopala pa je hiša sredi vasi, ki je bila ukrajinskega ali ruskega stila.

Iz Gamelj je bilo potrebno samo hoditi po cesti za Šentvid. Prva vas iz Gamelj je bil Tacen. Tam je izstopala kajakaška proga in ogromni parkirni prostor, napolnjen z avtomobili, ki je nudil izhodiščno točko za Šmarno goro.

Na tem mestu sva bila že blizu Šentvida. Tudi okolica je že nakazovala,da gre za mestno okolje. Pa tudi avtocesto je bilo že možno zaznati. Tik pred Šentvidom se je bilo potrebno malo povzpeti in se še zadnjič ozreti proti Rašici.

Kmalu pa sva bila pred cerkvijo Sv. Vida v Šentvidu. Ime te cerkve mi je ostala v spominu, ker ima enako ime kot katedrala v Pragi.

Pohod Višnja Gora - Ljubljana (železniška postaja)

2008-12-25T01:11:00.000-08:00

Višnja Gora je sorazmerno blizu Ljubljane in tudi avtobusne in železniške povezave so dobre v ta kraj, zato ni problemov glede logistike in bivanja v nastanitvenih objektih, kajti to pot lahko naredimo v enem dnevu. Razdalja res ni kratka, vendar pohodniki, ki so vajeni hoje, posebno v tehniki nordijske hoje, ki je po mojem mnenju prinesla revolucijo v pohodništvo, ta pot ni prevelik zalogaj. Zakaj bi hodili samo po nogah, če imamo še roke, ki s primerno kratkimi palicami (telesno višino je potrebno množiti z 0,66, če želimo palice maksimalno izkoristiti), omogočajo močno dodatno podporo pri hoji. Poleg tega gibanje s tehniko nordijske hoje naredimo veliko manj monotono in ves čas gibanja krepimo tudi ostale dele telesa kot so roke, ramenski obroč trebušne mišice itd. Lahko bi rekli, da je nordijska hoja tek na smučeh brez smuči.

Ko sva z Mihom prispela še v nočnih jutranjih urah v Višnjo Goro, ki ima tako simpatično ime po višnjah, kar je pri meni vedno ime tega kraja zbujal prijetne občutke, sva se na avtobusni postaji najprej začela ogledovati naokoli, kje bi zagledala železniško postajo, kajti vodič po poti Kurirjev in vezistov jo je omenjal kot točko, mimo katere gre prej omenjena pot. Po pogovoru z ljudmi, ki so se tisti čas nahajali okoli naju, sva ugotovila, da je železniška proga čez cesto, postaja pa malo višje gor proti Ljubljani. Instiktivno sva se odpravila proti železniški postaji, vendar nisva tam zagledala nobene markacije, zato sem se odločil vprašati gospo v avtomobilu, ki je čakala parkirana v bližini železniške postaje, kje gre pot za Ivančno Gorico, kajti zopet je vodnik navajal, da je treba najprej iti po cesti za Ivančno Gorico. Gospa je rekla, da je to pot, na kateri stojimo, samo treba je iti v obratni smeri. Dodatno sem jo še vprašal, kje je potrebno iti v Leskovec in Trebeljevo. Povedala nama je, da morava iti mimo ramp, pod podhodom na drugo stran proti cerkvi, ki je bila lepo vidna, osvetljena z rumeno svetlobo.

Sledila sva njenim navodilom, kmalu prišla do ramp, v podhod čez avtocesto za Novo mesto in po hribu navzgor, do prej omenjene cerkve.

Še nekaj minut sva hodila po asfaltni cesti navkreber, doker nisva prišla do stanovanjske hiše, kjer sva zavila desno strmo navzgor po stopnicah in potem sva se vzpenjala okoli 45 minut v dokaj strm hrib, ki je v vodniku imenov Gradišče. Po tem delu poti sva se "prebijala" še v temi, vendar nama je pot osvetljevala čelna svetilka, da sva lahko videla markacije poti Kurirjev in vezistov in markacije Grosupljske pohodniške poti. To je zelo pomembno, da veš, da si na pravi poti. V bližini gozdne poti se je vila tudi asfaltna pot na vrh planote in še dalj, kjer je tudi vas Leskovec. Čez nekaj časa, ko se je že zdanilo, sva prišla na asfaltno pot in odprl se je pogled na Višnjo Goro in njeno okolico, ki jo sestavljajo hribi poraščeni s smrekovimi in listnatimi gozdovi. Ne moreš pa spregledati avtoceste v dolini s stalno premikajočimi avtomobili.

Pomislil sem, kako je manj pestra ta pokrajina, če jo opazuješ skozi okno avtomobila. Vidiš bližnjo okolico z dvigajočimi hribi, poraščeni z gozdovi in avtomobile na nasprotnem oziroma našem voznem pasu, kakšno hišo ob cesti, pri tem se pa konča pestrost pokrajine. Iz teh višav lahko opazuješ strukturo pokrajine, ki vključuje mnogo več, dolge verige hribov, travnike, gozdove v neposredni bližini, vasi, avtocesto s številnimi prevoznimi sredstvi ipd. Slika je mnogo bolj pestra kot v prvem primeru.

Pot naju je pripeljala do prve vasi na najini poti, če odštejeva Višnjo Goro, imenovano Vrh. Kako kratko, preprosto in učinkovito ime za vas. Nekatere hiše te vasi so bile resnično na vrhu hriba. Nekatere pa nekoliko pod njim.

Zelo blizu vrha hriba, kjer sva hodila, je turisična kmetija Habjan. Pohodnika lahko zavede knafeljčeva markacija za to turistično kmetijo, ki kaže v hrib.

Miha se je odpravil po tej poti, vendar se je kmalu vrnil na asfaltno pot, ki je peljala najprej proti lovskemu domu Višnja Gora in naprej proti vasi Leskovec. Pokrajina tod okoli je bila zelo po mojem okusu, zelo odprta, z ogromno kraškimi pojavi in veliko travniki. Opaziti je bilo tudi borovce sredozemskega tipa. Pokrajina je zelo spominjala na Bloke, okolico Cerknice ali okolico Borovnice.

Tudi mimo lovske koče Višnja Gora naju je vodila najina pot. Gre za dokaj veliko lovsko kočo, ki je lepo vzdrževana.

Po nekaj deset minut hoje sva dospela do informativne table, ki nama je sporočila, da sva v bližini vasi Leskovec. Informativna tabla je bila božično in novoletno okrašena, kar ji je dajalo dodatni čar.

V vas sta peljali dve cesti, leva in desna. Naju so markacije usmerile po desni poti. In potem, ko sva šla mimo prve hiše Leskovca, ki je bila nekoliko ločena od strnjenega naselja vasi, sva prišla v središče vasi, ki je izgledala zelo tradicionalno. Manjša cerkev na sredini vasi, okoli pa večinoma kmečke hiše. V okolici pa se je zdelo, da ni nobenega naselja več, torej vas sama sredi prostrane pokrajine travnikov in gozdov. S to vasjo sem se seznanil že pred nekaj leti, ko sem hodil po E6 poti. Ravno na tem delu, so bile slabe markacije E6 glede zavijanja proti Kuclju. Večino pohodnikov ne ve, kje zaviti proti Kuclju in jih pot pripelje v vas Leskovec. Takrat sva se z Mihom obrnila že pred vasjo nazaj in našla odcep proti Kuclju. Poznam pa prijatelja, ki je prišel v vas in le s pomočjo informacij domačinom, se je usmeril v pravo smer.

Ko sva šla najprej iz Leskovca, sva si hotela ogledati prej omenjeni odcep proti Kuclju, vendar sva na najini desni strani zagleda značilno puščico rdeče rumene rdeče barve, kar nama je dalo vedeti, da sva sedaj tudi na trasi evropske pešpote E6.

Po gozdni poti se je bilo potrebno spustiti v Veliko Trebeljevo. Kar nekaj časa se je potrebno prebijati navzdol po hribu. Pohodnik ob hoji lahko opazuje skozi veje tudi vzpetine, ki se dvigujejo v bližini. Tisti dan je bilo zanimivo opazovati meglo, ki se je vila po kotanjah vzpetin Posavskega hribovja. Po približno pol ure hoje ogledamo občino Prežganje. Stopimo v vas njenega sestavnega dela Veliko Trebeljevo.

Obiskovalca impresionira karizmatična cerkvica Sv. Križ v Velikem Trebeljevem, ki nosi tablo kulturnega spomenika. Pohodniške poti peljejo prav mimo te cerkvice.

Kmalu se odpre pogled še na večjo cerkev Sv. Marjete v Prežganju, ki se vidi daleč naokrog zaradi svoje veličine in lega na vrhu hriba.

Po videzu hiš lahko sklepamo, da je to območje ekonomsko dokaj močno. K temu prispevajo tudi novogradnje bodisi kot vikendi ali stanovanjske hiše, za katere se vidi, da je bilo v njih vloženo kar precej denarja.

Ko vstopimo v vas Prežganje, pa lahko že ogledamo naš naslednji željeni cilj, in sicer cerkev na Jančah. To cerkvico bomo imeli na očeh ves čas naše hoje, dokler ne bomo prišli do vzpetine, ki nas bo vodila do nje. Vendar za to bomo potrebovali še kar kakšno uro in pol

Ko zapustimo Prežganje je potrebno priti v naslednjo vas Volavlje in v tem delu bomo zavili v breg, ki nas bo pripeljal še nekoliko bližje Jančam.

Od tu naprej do Janč se hodi gor in dol po gozdnati pokrajini. Na nekaterih delih so gozdne poti, na drugih zopet makedamske in asfaltne. Odpira se tudi lep pogled po Posavskem hribovju. Čutiti je dobre vibracije na tem delu, k čemur vsekakor prispeva odprta pokrajina z ogromno gozdovi.

Ko dospemo do vzpetine s transformatorjem, ki vodi do Janč, se po nekaj metrih iz asfaltne ceste odcepimo levo po gozdni cesti, ki se strmo vzpne skozi gozd do cerkve na Jančah in do planinskega doma na Jančah za cerkvijo.

Planinski dom na Jančah je kvalitetni gostinski lokal s prijaznim osebjem, kvalitetno ponudbo hrane in pijače in lepimi prostori. Tu je možno tudi prespati. Njihove storitve sva preiskusila tudi z Mihom in sva bila zelo zadovoljna z njimi.

Zadovoljna sva bila tudi s kvaliteto markacij iz Višnje Gored do Janč, saj nisva bila na nobenem mestu v dilemi, kje iti, razen pri kmečkem turizmu Habjan. Po besedah gostilničarke te poti markira Planinska zveza Slovenije in Planinsko društvo Litija.

Po eno urnem počitku, katerega sva izkoristila tudi za kosilo, sva se odpravila naprej proti Sostru in Ljubljani. Ta del poti sva pričela točno ob 12 uri. Najprej je bil najin orientir kapelica pod domom na Jančah.

Nato sva hodila po asfaltnih in makedamskih cestah skozi Gabrje pri Jančah. Na poti so bile tudi kmetije, ki so bile označene po imenih. Na vrhu planote, ko se je teren nagnil navzdol, pa naju je oznaka usmerila desno v gozd.

Vendar je bila to zadnja markacije, ki sva jo lahko videla. Od tu naprej sva hodila po grapah Zahujke. Nekaj časa sva vztrajala na kolovozu, ki se je začel vse bolj strmo spuščati v dolino, seveda na poti ni bilo nobene markacije. Ko sva spoznala, da gre ta kolovoz v povsem napačno smer, sva se vrnila po poti nazaj proti osrednji poti, ki je vodila v Besnico. Vendar nisva prišla povsem do te poti, ampak sva zavila nekja pod vrhom s cesto, levo na kolovoz, ki naju je na najino srečo po 15 minutah pripeljal do naslednje kmetije, katero ime je bilo izobešeno na vhodu, vendar sem ga "izpustil" iz glave. Bila sva v naselju Vnajnarje.

Potem, ko sva zopet "ujela" cesto proti Besnici, sva ponovno ogledala tudi sinjo modre rumene markacije Poti kurirjev in vezistov. Človeku je lažje pri srcu, ko se to zgodi, potem ko je nekaj časa hodil brez markacij, izgubljen v divjih grapah hribovja. Udobna pot naju je vodila, do naslednjega razpotja, kjer so markacije zahtevale, da se spustiva levo po hribu navzdol. To se je zgodilo pri večjem kmečkem turizmu v teh krajih, imenovanem Bernardin.

Tu sva se prvič tega dne srečala z gosto meglo, ki nama je grozila že od Janč naprej. Postalo je hladneje, vidnost se je zmanjšala in to prav na mestu, kjer bi morala najti nadaljevanje poti Kurirjev in vezistov, ki na tem delu sploh ni bila označena. Pa še to se je dogajalo pri domačiji, kjer so naju z laježem in skakanjem okoli najinih nog odganjali "tečni" psi. Sicer sva za hišo videla odsek poti levo navzdol po hribu, vendar se nisva odločila za ta odcep. Midva sva jo "mahnila" bo bolj udobnem makedamu, po katerem je pripeljal tudi avto. Miha je sklepal, kjer pride avto, je udobna pot in sva se držala tega načela in po petnajstih minutah sva zopet prišla na asfaltno pot za Besnico, ki je "tekla" ves čas navzdol in po nekaj 10minutah naju pripeljala v že večkrat omenjeno vas Besnica.

Nekoliko nižje pri domačiji Bavant sva zopet opazila markcije Kurirjev in vezistov. Strumno sva stopila mimo njih po travniški poti, ki naju je pripeljala na cesto Sostro-Litija. Ob cesti je žuborel potok Besnica.

Potem sva se pa tudi midva usmerila za Sostro po cesti Sostro-Litija. Najprej naju je presenetila široka makedamska pot, ki je bila odlično vzdrževana. Nikakor nama ni bilo jasno, zakaj ta del ni asfaltiran. Na betonski utrdbi ob cesti sva lahko prebrala Tek na Volavlje, kar pomeni, da je šel tod mimo ta tek.

Kar slabo uro sva se vzpenjala proti prevalu z zaselkom Pečar. Hodila sva po udobni prej omenjeni makedamski cesti, ki se je višje prelevila v asfaltno. Da nisva ves čas hodila po cesti, je malo pod prevalom pot zavila na gozdno stezo, ki naju je pripeljala na preval, kjer sva lahko opazila nekaj smerokazov, ki so usmerjale na bližnje vrhove: Babna gora, Žagarski vrh itd.

Iz tega prevala sva odšla po makedamski cesti, na kateri je bilo kar nekaj prometa, do Sostrega. Pot je šla ves čas blago navzdol. Ob cesti sva lahko opazovala utrdbe proti posipanju iz hriba, izdelane iz hrastovih moral, ki so zadrževali skale, naložene za morali.

Prišla sva do prve ali zadnje hiše na Litijski cesti. Kako daleč sega Litijska ulica sem lahko dojel šele, ko sem prišel v Moste, kajti Litijska cesta je vse do tja in verjetno še dalj proti centru Ljubljane.

Do Sostra je bilo potrebno hoditi še kakšnih 10 minut. Ugledala sva lahko tudi ljubljansko polje, ki je zamenjalo hribovito pokrajino, katere sva bila deležna vse od Višnje Gore.

Ko sva vstopila v Ljublano, je bilo potrebno priti še do osrednje železniške postaje v centru Ljubljane. Jasno je bilo, da bo potrebno hoditi do tja slabe 2 uri. Okolje za hojo se je povsem spremenilo. Na cesti avto do avta, ob cesti številne stanovanjske hiše, gostinski lokali, trgovine, servisi, semaforji, kapelice, domislice domačinov ipd. Edino mesto za hojo je bil rob ceste oziroma gramozne bankine. Prečila sva kar nekaj delov Ljubljane: Sostro, Štepanjsko naselje, Moste, Kodeljevo in Center Ljubljane. Že ko se je povsem zmračilo, sva prišla na parkirno mesto železniške postaje, kjer sva lahko "ustavila" najin korak.

Pohod Poljane nad Škofjo Loko - Železniki

2008-11-22T10:27:00.000-08:00

Vsak letni čas in vsak mesec ima svoje značilnosti. Novembra prevladuje megla, sonce je bolj šibko, dnevi so kratki, listovci so goli, trava ne raste več. Del narave počiva. Današnja najina etapa Poljane nad Škofjo Loko - Železniki je bila ocenjena na okoli 10 ur, zato sva se z Mihom odpravila še v mraku iz Poljan proti Javorju. Najprej skozi Poljane po makedamski poti, ker so jo obnavljali. Šla sva tudi mimo manjšega trgovskega centra in kmalu sva imela pod nogami raven, vendar nekoliko trši asfalt v primerjavi z makedamom, ki je bolj neraven, dostikrat posut z manjšimi kamni, kjer lahko hitro pride do zvina noge, če noga stopi dovolj nesrečno. Zaradi megle, tudi ko se je zdanilo, nisva dosti videla naprej, le najino bližnjo okolico. Na začetku najine poti sva ves čas hodila ob potoku Ločivnica.

Kmalu je pot zavila navkreber proti Javorjem, vendar šlo je za udobno asfaltno pot, ki naju je najprej pripeljala do vasi Dolenčice, kjer je bil večji žagarski obrat, na kar je opozarjalo veliko kubičnih metrov hlodovine in desk.

Asfaltna pot se je vila naprej proti Javorjem, kjer sva prvič tudi ozrla markacije poti Kurirjev in vezistov. Pomaknjena je bila nekoliko noter v kmečki sadovnjak, da te prešine misel, da je tu potrebno zaviti levo. To sva tudi lahkomiselno storila, vendar naju je pot pripeljala do vrat kmečke hiše, kjer naj bi se rodil tudi slikar Anton Ažbe. Žal, dokler nisem prebral nekaj podrobnosti o njem na internetu, nisem vedel ničesar o njem. Bil je prav imeniten slikar in pedagog, ki je deloval v Münchnu. Šele po pogovoru z lastniki domačije sva izvedela, da morava pot nadaljevati po asfaltni poti naprej v breg, vendar sva že čisto v bližini Javor, kar pa nisva mogla ugotoviti zaradi goste megle.

Kmalu po tem pogovoru sva bila zopet na poti in skrenila sva na ozko gozdno pot, ki je peljala strmo navkreber čez travnike do gostilne Blegoš v Javorju. Javorje so razvita turistična vas, kar sva lahko sklepala po lični gostilni in lepo urejeni informativni tabli, ki je imela vrisane turistične poti, prenočišča in druge zanimivosti. Tudi markacije poti Kurirjev in vezistov so bile prisotne po drevesih in dugih primernih nosilcih, le odtenek plave barve, je bolj vlekel na zeleno barvo in človek pomisli, da je to morda markacija za kakšno drugo pot, ki pa ima enako barvo kot pot, ki sva jo nameravala slediti.

Še malo sva se dvignila, megle je bilo vse manj in zagledala sva temno modro nebo in Blegoš v ozadju. Bila sva v vasi Murave.

Začela sva se približevati Blegošu najprej po kolovozu, ki je šel mimo nekaj vikendov, osamelih kmetij, potočkov, v daljavi sva lahko ozrla celo Tošč. Prebijala sva se tudi po gozdnih poteh, dokler nisva prišla do makedamske poti, ki je vodila na Črni Kal. Na istem drevesu sva ozrla dve sorodni dolgi pohodniški poti: E7 in Pot Kurirjev in vezistov.
" />
Pogled se je odprl na Ratitovec, Jelovico in v ozadju na Julijske Alpe. Pogled, ki ga lahko primerjaš s pogledom na morje, ko se pripelješ iz celine.

Nekaj časa je potrebno hoditi po tej makedamski poti, ki se vidi tudi daleč naprej in se vije okoli vzpetine, ki je vidna v daljavi. Pohodnik sluti, da je to pot za avtomobilie iz Črnega Kala proti Blegošu in ne za pohodnike. Iz prejšnjih pohodov sem vedel, da se je potrebno na Blegoš povzpeti po strmi planinski poti. Na to pot naju je usmeril smerokaz z oznako Loške transverzale in napisom Blegoš 3 km in izrazito belo puščico.

Pot je bila strma, korak težak, le palice so pomagale telesu pri premagovanju sile težnosti. V tem času je bilo na poti kar nekaj planincev, eni zadaj, eni spredaj. Ves čas pa je bil lep pogled na "morje" nižjih in višjih gora. Tiste višje so bile belo obarvane. Pobelil jih je že sneg.

Približevati sem se pričel vrhu Blegoša, kajti zdelo se mi je, da zmanjkuje vzpona. Miha pa je bil kar nekaj 10 minut pred menoj. Najprej se je pot poravnala, potem sem zagledal zaobljen gol vrh, poraščen s porumenelo travo in sprva pike, ki so predstavljale planince na vrhu Blegoša.

Bolj sem se približeval vrhu, bolj so ljudje postajali izraziti. To nedeljo jih je bilo kar nekaj zbranih okoli skrinjice s štampiljko in okoli rupnikovih bunkerjev. Iz Blegoša je lep pogled na Kamniško Savinjske Alpe, Karavanke, Julijske Alpe, Snežnik, Posavsko hribovje itd.

Mesto počitka Koča na Blegošu je bila že vidna s prostim očesom iz vrha Blegoša. Vsekakor se ji je lahko približati iz vrha Blegoša, kajti pot vodi samo dokaj strmo navzdol.

Bližje sva bila koči, bolj natančno sva videla množico ljudi, ki je sedela pred kočo in lovila pozne jesenske žarke. Koča na Blegošu nudi kvaliteto v vseh pogledih: lep izgled koče in okolice, prijazno osebje, dobra postrežba in pestra ponudba hrane ter pijače.

Glede na to, da sva do koče prispela okoli 12 ure, sva si lahko vzela 1 uro počitka. Naročila sva si hrano in pijačo. Osebno sem vzel nekaj pijače tudi za na pot, ker sta bila moja bidona prazna. Pot sva nadaljevala okoli 13 ure. Vendar prvi problem, ki se nama je pojavil, kje nadaljevati pot. Sprva sva šla po intuiciji kar proti Črnemu vrhu. Podzavestno sem si mislil, bova že nekje zavila dol v desno, ker približno sem le sklepal, kje so Železniki, najina današnja ciljna točka. Ker je po tisti poti, ki sva jo obrala, prihajalo večino ljudi do Koče na Blegošu, sem vprašal moškega in žensko mojih let, kje gre pot za Zali Log. Najprej sta nama naštevala možnosti, nato jima je Miha prebral opis poti iz vodnika Kurirjev in vezistov. Sedaj jima je bilo jasno, kje naj bi šla zamišljena pot Kurirjev in vezistov proti Zalemu Logu. "Pojdita nazaj do koče in zavijta po bregu navzdol" se je glasil odgovor moškega. "Tam je osamela smreka" je še dodal. Po teh informacijah sva se obrnila za 180 stopinj in krenila v gozd pod kočo. Nato sva zagledala na travniku pod kočo stezo in sva se odločila, da greva na njo. Vendar je to dejanje zahtevalo, da sva se vrnila do lesene ograde Koče na Blegošu. K temu naju je vodila smerna puščica na ogradi, ki je bila vidna od daleč. Ko sva prišle do nje, sva jasno videla napis Črni Kal. Meni ni bilo čisto jasno, ali vodita dve poti do Črnega Kala, kajti mnenja sem bil, da sva midva prišla iz Črnega kala. Morda gre za krožno pot, sem sklepal sam pri sebi.

Ravno takrat se je po isti poti odpravila tudi skupina planincev, ki so imeli značilno škofjeloško govorico. Vprašal sem jih, ali gre pot do Zalega Loga. Pritrdili so mi in sva šla majhen del poti z njimi. Verjetno so bili oni namenjeni na Črni Kal. Mož in žena sta povedala, da sta prišla iz Delnic, torej po isti poti kot midva, s to razliko, da sva midva šla proti Železnikom, onadva pa nazaj proti Javorjem in Delnicam pri Poljanah nad Škofjo Loko. Da ne bo pomote in bi si nekdo mislil do Delnic v Gorskem Kotarju na Hrvaškem. Ko smo prišli do odseka, kjer so se ločile naše poti, so naju usmerili na najino pot. Spraševal sem se, če bi opazil odcep brez njihove pomoči. Sedaj sva hodila po ozki gozdni poti med drevesi kar kakšno uro. Vendar je bila pot dobro vrezana v teren in tudi kakšnih pretiranih strmin ni bilo, da je bila hoja dokaj ugodna, posebno če si pomagaš s palicami. Celo nekaj plavo rumenih markacij sva opazila in smernih puščic, da sva tudi s te strani dobila potrditev, da sva na poti Kurirjev in vezistov. Po isti poti poteka tudi Loška transverzala, ki nosi knafeljčevo oznako z dodanim napisom L.

Iz gozdnih in makedamskih poti sva končno prispela do prvih hiš v okolici Zalega Loga. Posebno hiša, ki je gospodovala nad strmimi pobočji, mi je padla v oči.

Nato sva dospela v center vasi Potok. Posebno markanten je dokaj velik žuboreč potok z imenom Farji potok, ki hiti proti Zalemu Logu in še malo naprej se bo zlil v Selško Soro, sedaj bo njegova voda že v večjem potoku Davščica.

Nekaj časa sva še hodila po asfaltu in nato tudi po gozdnih poteh, dokler nisva prispela na obronke Zalega Loga. Največji pečat temu kraju dajejo žuboreči potoki in Selška Sora. Če so te vode v svojih strugah, so okras pokrajini, morda je ob njih le močnejša vlaga kot drugje. Videla pa sva posledice, kaj se zgodi, če prestopijo svoje bregove, takrat uničujejo vse pred seboj. Ravno takrat so sanirali škodo in glede na videno, so izvajali tudi utrjevanje okolice reke, da ob naslednjih podobnih okoliščinah z veliko padavin, ne bi ponovilo uničevanje človeške imovine.

Sedaj je bilo potrebno priti iz Zalega Loga do Železnikov. Glede na opis v vodniku, je potrebno prehoditi okoli 4 km do tega večjega naselja v tem delu. Hodila sva po dokaj prometni ozki asfaltni cesti, vrezano v sotesko in v dno strmih pobočij. Ob poti vidiš marsikaj: zanimive hiše, gamse, plezalne stene, kozolce toplarje, Ratitovec, votline, odcep poti do Martinj vrha ipd.

Pot končno pripelje v Železnike. Iskala sva gostino v Železnikih, po možnosti s hrano, ki bi bila odprta okoli 16 ure. Vendar sva šla mimo takih, ki so imele samo pijačo, takih, ki so se odprle šele ob 18 uri. Mlada mamica z otrokom v otroškem vozičku naju je usmerila do gostilne Pri Pujsu, ki pa je na začetku Železnikov, če pridemo iz loške smeri. Ker sva imela dovolj časa do najinega avtobusa, ki naj bi odpeljal šele ob 18:25, sva se odpravila do te gostilne.

A tudi ta je bila zaprta, da sva končala v bifeju poleg bencinske črpalke. Od tu pa tudi nisva imela daleč do avtobusne postaje. Od koder naju je odpeljal avtobus v Škofjo Loko, kjer sva imela avto. Potrebno je bilo iti samo še po drugi avto v Poljane nad Škofjo Loko in tako se je srečno zaključil še en pohod po Sloveniji. V analizi pohoda sva z Mihom ugotovila, da je bil to eden redkih pohodov, ki je vseboval vzpon na Blegoš in spust v Železnike. Enkrat gor in dol. Posebno pohodi po Dolenjski in Štajerski so sestavljeni iz številnih vzponov gor in dol, preden prideš na cilj. Tako "smrtonosno" kombinacijo ima etapa po E7 iz Podsrede do Podčetrtka. Tista pot pa resnično namuči pohodnika. Lahko jo proglasim za eno mojih najtežjih etap, poleg etape iz Tolmina do Petrovega Brda preko Bače.

Pohod Šentvid pri Ljubljani - Poljane nad Škofjo Loko

2008-10-20T09:47:00.000-07:00

V zgodnjih jutranjih urah ob koncu oktobra 2008 sva se s prijateljem Mihom Sketom odpravila na najino prvo etapo po Poti kurirjev in vezistov. Najina etapa je vodila iz Šentvida pri Ljubljani do Poljan nad Škofjo Loko. Pot sva začela pri mogočni cerkvi Sv. Vida v Šentvidu. Še bolj natančno sva najin avto pustila pred knjižnico Šentvid.

Pot naju je vodila po mestnih ulicah ob obrobju Ljubljane pod Polhograjskimi dolomiti. Čez nekaj časa sva dospela na traso ljubljanskega maratona, ki sem jo večkrat tekel in na tistih mestih, ki so bili okoli 12 kilometra, sem bil takrat že precej izmučen, glede na to, da sem tekel na 21 kilometrov.

Po teh poteh ob obrobju Ljubljane sva hodila kar kakšno uro, dokler na Mihovo opozorilo nisva zavila desno navzgor proti Toškemu čelu. Lagodno je, če hodiš po poteh z nekom, ki pozna pot.

Nakaj sto metrov sva hodila še po asfaltu, dokler nisva skrenila pri partizanskem spomeniku kurirjev, ki pa je bil žal brez kipa. Vandali so ga morali okrasti. Glede na to, da je bil iz kakšne plemenite kovine, so pri prodaji kar nekaj iztržili za njega.

Od tu najprej se je pričela gozdna pot, ki se je strmo vzpenjala proti Toškemu čelu. Prispela sva v gozdove polhograjskega hribovja, ki je tako značilno s svojimi poraščenimi vrhovi, travniki in redkimi hišami po pokrajini. Ko sva se bližala vrhu Toškega čela, sva šla najprej mimo lovske koče, ki se je spremenila v pravcati gostinski lokal. Očitno je v teh krajih veliko število obiskovalcev, kar pa ne čudi, saj je lepa narava tako rekoč poleg mesta Ljubljana. Delovni dni se tu gori povzpenjajo otroci iz vrtcev po mihovih besedah.

Malo naprej, ko sva dosegla vrh Toškega čela, sva lahko videla s prostimi očmi Snežnik v sklopu vrhov okoli Cerknice. Nama ni bilo čisto jasno, kateri vrhovi so to, vendar nama je na to vprašanje odgovoril domačin, ki je pometal pred hišo. Le malo zatem pa je z lahkotnim korakom in s psom na vrvici odšel proti Katarini ali Topolu kot so rekli kraju po 2. svetovni vojni v času socializma. Tudi naju je pot vodila proti Katarini in še enkrat sva srečala moža, ki nama je povedal, kateri hribi se tudi vidiju iz njihovih krajev, vendar tokrat se je on že vračal, midva sva s strumnim korakoh hodila proti prej navedenemu kraju.
Pred gostilno na Katarini sva opazila veliko avatomobilov in nagovoril naju je tudi prodajalec s planinsko opremo, katerega sem na videz poznal, saj sem nekoč od njega kupil manjši nahrbtnik, ki mi dobro služi še dandanes. Tokrat je prodajal pohodniške dereze. Zanimalo ga je, če midva morda veva, kje gre največ pohodnikov. Miha mu je skušal razložiti, a očitno mož ni dobil informacije, ki jo je iskal. To je bilo videti iz njegovega obraza. Mene je prepričal, zato sem ga vprašal, če lahko kupim njegove dereze. Njegov odgovor je bil pritrdilen in je predlagal, če odidemo do njegovega avtomobila, kjer je računal, da bo šlo veliko ljudi mimo. Vendar s pretokom ljudi trenutno ni bil zadovoljen. Ko smo prišli do njegovega avtomobila, je odprl prtljažnik, vzel dereze za mene in najprej demonstriral, kako se pritrdijo na čevelj, rekoč, da artikel, ki stane 32 EUR, mora nuditi popoln servis. Ko sem mu plačal blago, sem pospravil dereze v nahrbtnik in z Mihom sva se odpravila proti Grmadi in Tošču.

Treba je bilo malo iti skozi gozd, po gozdnih poteh, ki so bile prikrite z listjem in spodaj so grozile korenine in kamenje za zvinj gležnjev, dokler nisva dospela do pobočja Grmade, ki se mi je zdel s svojim vrhom kot nekakšna povečana krtina na travniku. Resnično je bil pravilne oblike, podobne piramidi in oko je lahko zazrlo ljudi na njegovem vrhu. Resnično zanimiv pogled.

Z Mihom niti pomislila nisva, da bi se povzpela na Grmado, kajti oba sva že bila na njenem vrhu pred nekaj časa. Miha celo večkrat, jaz enkrat. Glede na to, kako dolga pot naju je še čakala do Poljan, je bila to tudi racionalna odločitev. Malo najprej sva zagledala smerokaze, ki so vodili po Polhograjskem hribovju. Verjetno sva pogledala, koliko časa rabiva do Tošča in verjetno je bil čas okoli ure.

Na tej poti sem bil drugič, zato sem vedel, da bova šla mimo kmetije odprtih vrat Gonče, ki pa je bila bolj podobna gostinskemu obratu kot kmetiji. V prijetnem jesenskem toplem soncu so na terasi uživali pohodniki ob pijači.

Midva sva odbrzela naprej proti Tošču. Bila sva na delu, kjer se je gozdna pot kar nekaj časa strmo vzpenjala proti Tošču in mene je kar utrudila. Pomislil sem, da sem letos premalo hodil po takih terenih, da bi bil korak bolj lahkoten in tudi kakšen kilogram imam preveč za ta cilj. Zato se je bilo z užitkom usesti na klopce na vrhu Tošča in nekaj pomalicati. Pridružila sva se večjemu številu pohodnikov, ki so seboj imeli tudi manjše otroke. Celo svetovni prvak v strelstvu Rajmond Debevec je bil na vrhu tisti čas in ni mi bilo takoj čisto jasno, zakaj je neka gospodična rekla, pripravite fotoaparate. Ko sem se zazrl v njih sem videl Rajmonda Debevca, ki se je s skupino ostalih pohodnikov, postavil pred foto objektiv.

Zopet je bilo potrebno vstati in se odpraviti v smeri Črnega vrha in Pasje ravni, od koder se je potrebno samo še spustiti do Poljan. Po spustu skozi gozd in značilnih stezah prikritimi z listjem, sva dospela do hiš in asfaltne poti.

Potem sva šla malo po gozdu, malo po asfaltu, dokler nisva dospela do turistične kmetije Ogrinc, kjer sva se oskrbela s jabolčnim sokom, pomešanim s hruškovim in nama je služil vse do Poljan in tudi za naslednji dan ga je nekaj ostalo. Izvedela sva tudi, da bi se tu dalo prespati na njihovem seniku. Lahko bi se dobilo tudi kakšno odejo. Morda je to dobrodošla informacija za pohodnike po Evropski pešpoti E7,kajti ni prenočišč na tem koncu od Govejka do Vrhnike.

Od te kmetije najprej, je bilo treba kar nekaj časa hoditi po gozdnih poteh. Pot se je krajši čas vzpenjala, potem vzravnala, dokler ni priša na plano v vasi Črni vrh. Potrebno je bilo omeniti, da smo si pot križali ves čas z večjo skupino pohodnikov, katera je bila sestavljena iz sorodstva in domujejo v okolici Škofje Loke. Namenjeni so bili v Lučine. Pot pa so začeli v Škofji Loki in so prišli do vasi Selo preko Ožbolta. Skupino so tvorili mladoletniki, ljudje okoli 30, 40 in 50 let. Opazni so bili pohodniki v oranžnih majicah, vendar nisem zaznal, ali je šlo za majice, ki so bile narejena za ta pohod. Povedali so mi, da gredo vsako leto na ta pohod in to je bil njihov že 9. Vendar, ko sva se ustavila z Mihom na turistični kmetiji, so odšli naprej. V gozdu pa sva srečala 2 moža okoli 45 let, ki sta bila malo vznemirjena, ker sta izgubila skupino. Po mobitelu sta jih našla in ugotovila, kje so in sta se nekoliko pomirila. Skupaj smo krenili proti Črnemu vrhu. Vendar smo se kmalu razšli, ker so zaustavili svoj korak, med tem časom, se jima je pridružil še en član sorodstva, za kozarček "limonc", kot so oni rekli. Pijačo so ponudili tudi meni, a sem jo odklonil, ker me ni teknila takrat. Ko sva prišla na plano, se je odprl pred nama lep razgled na Škofjelošlo pogorje s Starim, Mladim vrhom, Blegošem, Poreznom in v daljavi je bilo bohinjsko pogorje. Malo sva se usedla na klopco, ki je prav tako omogočala pogled na prej opisano pokrajino. Kmalu sva se odpravila v središče vasi Črni vrh, kjer se nahaja tudi turistična kmetija Košir. Večkrat sem klical v to gostilno, ali imajo prenočišča, vendar so mi pred 2 leti odgovorili, da jih bodo naredili. Na pobudo Miha sva šla še enkrat vprašat v gostilno, kako je s prenočišči, vendar je tokrat mlada gospodična dokončno povedala, da ne bodo imeli prenočišč, ker ni dovolj obiska. Tako se je razblinila edina možnost, da bi našli prenočišče za evro pohodnike na tem delu. Naslednji dan sem se pogovarjal z uslužbencem Turistične točke v Poljanah, da bi morda kakšen lastnik sob v tem delu prepeljal z avtomobilom evropohodnike iz Suhega Dola k njim in jim omogočil streho nad glavo med pohodom po E7.

Naju je nato čakal zadnji del iz Črnega vrha do Poljan. Po asfaltni poti sva se odpravila na Pasjo raven. Na vrhu Pasje ravni nisva našla markirani gozdni odcep s plavo rumenimi krogi Poti kurirjev in vezistov, ki naju naj bi vodil do Bukovega vrha. Pot sva nadaljevala po asfaltni poti v smeri Poljan. Vendar nisva bila zadovoljna z najino smerjo, kajti tudi po pogledu na zemljevid, sva lahko ugotovila, da gre pot precej naokoli in bi naredila znatno več kilometrov do Poljan kot če najdeva pot do Bukovega vrha in potem iz njega do Poljan. Uporabila sva vsa sredstva, da bi izvedla, kako priti do Bukovega vrha. Spraševala sva 2 mlajša fanta in 2 mlajši dekleti, s katerimi smo se srečali, kje iti do Bukovega vrha. Vendar njihov nasvet je bil, vrniti se na razcep poti na vrhu Pasje ravni in iti v smeri smerokazov za Bukov vrh. Midva sva se kljub nasvetom podala naprej in kmalu so naju dohiteli pohodniki iz Škofje loke in nama dali navodila, naj greva kar po cesti navzdol in najdeva odcep desno za Bukov vrh. Kratek čas sva šla še z njimi, ko so zavili na cesto za Lučine, midva sva nadaljevala pot proti Poljanam. Bila sva malo v dvomih, ali bova našla odcep za Bukov vrh. Na najini desni strani sva videla lično manjšo cerkev na hribu in zdelo se nama je, da je to Bukov vrh. Samo kako priti do njega, saj sva videla okoli samo strma pobočja, poraščena z gozdom. A kljub temu naju je pot pripeljala do križišča, kjer je bil obledel smerokaz, na katerem je verjetno pisalo Bukov vrh. To sva lahko sklepala iz črk, ki so pustile sledi na lesenem smerokazu. Odločila sva se, da greva na tem križišču desno proti Bukovem vrhu. Sedaj nama je bilo tudi že jasno, da sva zgrešila plavo rumene markacije Poti kurirjev in vezistov. Tisti trenutek sva hodila po dokaj lepi gozdni poti do prvih hiš Bukovega vrha. Center vasi s cerkvijo, pa je bil od teh hiš oddaljen skoraj 45 minut hoje. Ko sva prišla iz gozda na plano, sva zagledala na vrhu strmega pobočja moškega z dvema otrokoma, ki so gledali na cesto. Vprašala sva jih, ali se gre tu za Bukov vrh in moški je odgovoril, da do njega pelje lepa pot, kar naju je zelo vzpodbudilo. Za kmetijo sva srečala zopet starejšega moškega in njegovo ženo, ki jo je moški imenoval mami. Zastavila sva jima vprašnaje, koliko časa še rabiva do Bukovega vrha in iz kje sta se onadva povzpela. Mož je odgovoril, da sta šla po rečni strugi iz Hotovlja. Aha sem rekel iz Hotavelj, kjer klešejo marmor. Moški je odločno odgovoril, da ne iz Hotavelj, ampak iz Hotovlja. Kar nisem mogel verjeti, da imata v taki bližini dva kraja tako podono ime in sem še kar trdil iz Hotavelj, ker sem mislil, da ga narobe razumem. Moški pa je že kar malo živčno poudarjal, da prihajata iz Hotovlja. Končno sem dojel, da sta tu 2 kraja z zelo podobnim imenom. To sem lahko končno spoznal, ko naju je pot iz tega hribovja pripelja v vas Hotovlja. Vendar tisti trenutek, sva bila oddaljena od tega kraja več kot uro. Najprej je bilo treba iti mimo cerkve na Bukovem vrhu.

Do cerkve je bilo potrebno priti po strmem bregu. Na vhodnih vratih se je dalo prebrati, da gre za cerkev Žalostne Matere Božje, da je veliko slikarij izdelal umetnik iz Hotovlja s priimkom Šubic in da je to romarska cerkev, v katero so romali ljudje z glavoboli. Na tem mestu sva bila v dilemi, kje nadaljevati pot. Vodič naju je usmeril na desno od cerkve in proti hiši. Vendar nikakor nisva našla to pot, dokler se ni pred nama pojavila gospodična z lahktonimi gibi po teh stmih pobočjih in nama pokazala pot, po kateri se je svojih značilnim gibanjem odpravila navzdol tudi sama. Hodila sva nekaj metrov za njo, dokler nismo dospeli na križišče, kjer je ona odšla levo, nama pa velela naj greva kar naravnost. Potem sva prišla do samotne kmetije, kjer zopet nisva vedela kam. Plavo rumenih oznak ni bilo, da nama bi bile v pomoč. Zopet sta naju rešila starejši moški in ženska, ki sta počasi korakala proti nama. Zopet sta naju usmerila na pravo pot. Moški nama je povedal, da je tukaj podjetnik iz Medvod, če se ne motim s priimkom Prosen, ki je tudi lastnik gostinskega lokala Kanu v bližini Zbiljskega jezera, tod postavil ograde za jelenjad. On pelje tudi svojo ženo na ogled jelenov. Malo naju je prestrašil, da morda ne bo mogoče iti preko ograd, vendar se je kasneje izkazalo, da ne obstaja ta problem.

Ko sva prišla do naslednje samotne kmetije, sva zopet ostala brez ideje, kje naj bi šla pot. Zopet sva brala vodnik, iskala markacije na lipi kot je svetoval vodnik. A lipe nikjer s smerokazi. Zagledala sva pa električne drogove, ki jih je ravno tako omenjal vodnik. Odpravila sva se po travnati poti, dokler nisva zagledala plavo rumenih markacij. Lepo je ugotoviti, da si na pravi poti, posebej ko pričakuješ, da se bo kmalu naredila noč. Ura je bila že okoli 5 popoldan.

Potrebno je bilo samo še iti do vasi Hotovlja po dokaj strmi ozki gozdni poti z listjem, koreninami in manjšimi kamni. Ves čas sva videla pod sabo vas, za katero sem mislil, da so že to Poljane. Vendar, ko sem prišel v vas, sem lahko na hišnih številkah prebral, da je to vas Hotovlja.

Sredi vasi sva zagleda tudi lepo hišo, ki je bila kombinacija stare in nove gradnje z zelo opaznimi freskami.

Ostal nama je samo še zadnji slab kilometer do Poljan nad Škofjo Loko. Zadnji del je bilo zanimivo opazovati hiše, ki so bile nameščene na robu pogorja. Končno sva prišla do poljanske Sore in ceste Škofja Loka - Cerkno, za katero je tudi gostilna Na Vidmu, kjer sva zjutraj pustila enega od najinih avtomobilov.

Lakota nama je velela, da sva šla nekaj pojesti v to gostilno. Vsekakor je bilo prijetno obiskati gostilno, kjer se je vse odvijalo v zelo vaškem vzdušju. Tudi na jedilniku je bila samo še svinjska pečenka, pražen krompir in golaš. Tu se mi je zgodila še ena nerodnost, da sem pozabil palice, ki sem jih ravnodušno vrgel ob prihodu poleg avtomobila. Zato sem se moral vrniti naslednji dan po njih v upanju, da so jih pošteni ljudje prislonili ob stavbu, v bližino kjer sem imel parkiran avto. Naslednji dan nisem mogel verjeti očem, da so bile palice prislonjene tam, kjer sem jih želel.